Neznosna lahkost nasilja do drugih in drugačnih na Hrvaškem je po več razbitih glavah in nosovih prinesla tudi smrtno žrtev. Po dveh mesecih v komi je za posledicami pretepa umrl svetnik srbske manjšine v kraju Kastav nedaleč od Reke, 63-letni Radoje Petković, član vladne Samostojne demokratske srbske stranke (SDSS). V srbski skupnosti na reškem območju so prepričani, da je šlo za zločin iz sovraštva, ker naj bi Petkovića po prepiru brutalno večkrat udaril v glavo 48-letni Ilija Glavić, ki je menda znan po svoji nestrpnosti do Srbov še iz časa vojne v BiH. Preden je Petković preminil, je policija priprla Glavića in ga kazensko ovadila zaradi povzročitve hudih telesnih poškodb, ne da bi omenjala zločin iz sovraštva.
»Kje so Srbi?« so spraševali pretepači
V splitskem zaporu sta te dni končala tudi 19- in 22-letnik, ki sta bila v skupini kakih 20 somišljenikov v Supetru na Braču, ko so prejšnjo nedeljo napadli štiri sezonske delavce, potem ko so žrtve zasliševali: »Kje so Srbi?« Med pretepenimi delavci, ki so se vračali z dela, so bili dekle in trije mlajši moški, med katerimi naj bi bila dva hrvaška državljana srbske narodnosti z območja Vukovarja. Huligani so huje poškodovali tudi domačega gasilca, ki je hotel zaščititi mlade delavce in končal v bolnišnici z zlomljenim nosom. Napad se je pripetil po tekmah v malem nogometu za pokal Torcide. Policija je pridržana napadalca najprej spustila, naknadno pa so ju priprli za mesec dni zaradi suma kaznivega dejanja zločina iz sovraštva, za katerega hrvaški zakon predvideva od enega do osem let zapora. Pred tem naj bi ob igrišču pretepli tudi državljana BiH, tako da je potreboval nujno zdravniško pomoč. Na Hrvaškem je bilo v zadnjih letih več fizičnih napadov na pripadnike narodnih manjšin, predvsem na Srbe in Rome, na kar niso opozorili samo saborski poslanci in združenja romske in srbske manjšine, temveč tudi evropska komisija, ki ima boj proti diskriminaciji visoko na svoji agendi.
Odločen odgovor županje Supetra
Nasilje je velik problem hrvaške družbe. Po zadnjih izbruhih šovinističnega nasilja oči ni več zatiskal niti hrvaški državni vrh. Hrvaški premier Andrej Plenković je v vladnem sporočilu izrazil sožalje Petkovićevi družini. Protokolarno ostro je obsodil tudi nacionalistični huliganski napad na sezonske delavce. Napovedal je, da se bodo proti nestrpnosti do narodnih manjšin borili z vsemi mehanizmi pravne države, ostro kaznovali storilce kaznivih dejanj ter javnost senzibilizirali za ničelno toleranco do nasilja. Bolj splošno se je na svojem računu na twitterju oglasila tudi hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je obsodila » vsako obliko nasilja, tako kot obsoja vsako obliko totalitarizma«. Med drugim je zapisala, da je Hrvaška varna država prijaznih ljudi, ki se ograjujejo od posameznikov, ki s svojim obnašanjem kalijo podobo države. Iz državnega vrha pa ni bilo opaziti konkretnih potez, kot je to odločno storila županja Supetra Ivana Marković (SDP). Poleg tega, da je prva ostro obsodila napad, je napovedala, da bo občina prepovedala športno prireditev Torcide na mestnih igriščih in dogodka ne bodo več financirali iz mestnega proračuna. Markovićeva je znana tudi kot edina vodja lokalne samouprave na Hrvaškem, ki je javno zavrnila finančno podporo Častnemu pliberškemu vodu za organizacijo spominske slovesnosti na Libuškem polju. Avstrijske oblasti pa so kolegom v Zagrebu letos pokazale, kako se lahko bojujejo proti desničarskim skrajnežem, ki so v strahu pred zapornimi in denarnimi kaznimi pustili doma svojo običajno ustaško in nacistično ikonografijo ter pozabili celo na svoj priljubljeni pozdrav iz časov NDH.
Sovražni govor večinoma obravnavan kot prekršek
Na Hrvaškem od leta 2013 obstaja zakonski okvir z jasnimi protokoli za prepoznavo zločinov iz sovraštva, ki niso samo fizični napadi, temveč tudi vznemirjanje in grožnje, a se zatika pogosto že na prvi stopnici. Kot je aprila letos opozorila srbska skupnost na Hrvaškem v svojem letnem poročilu, skrb zbuja neučinkovit in nepravočasen odziv policije na krepitev sovražnega govora in zločinov iz sovraštva, ki jih je bilo proti pripadnikom srbske manjšine lani sedem. Večinoma jih obravnavajo kot prekrške in ne kot kazniva dejanja, podobno kot pri poudarjanju ustaških simbolov. Posebna zgodba je hrvaško pravosodje, ki še ni oblikovalo ustaljene prakse odločanja o tem, kaj objektivno povzroča nacionalno, versko ali rasno sovraštvo, na sodbo pa se čaka predolgo. Vprašanje je tudi, s koliko razumevanja na kazniva sovražna dejanja gledajo pripadniki represivnega aparata.
Nasilje živi naprej
Sodobna hrvaška država je zrasla v nasilju vojne. S sovražnim nasiljem, ki ima korenine tudi v vojnah iz prve polovice prejšnjega stoletja, očitno živi še naprej, ker ni razčistila teh poglavij svoje zgodovine. Poleg tega, da se zakoni ne izvajajo, kar storilce opogumlja za vnovično nasilje, na Hrvaškem boleče manjka nenormativnih ukrepov v boju proti nasilju, kot so sistematično ozaveščanje, družinska vzgoja in nacionalno neselektivna občutljivost za najmanjše pojave nasilja in sovražnega govora, njune motive in posledice. Tudi Glavić lahko upa, da ne bo obtožen zaradi sovražnega nasilja in umora Srba Petkovića, temveč bo morda na zatožni klopi sedel zaradi umora iz malomarnosti. Le redki na Hrvaškem pa se potem bodo ukvarjali z »odtenki«.
