»Močno je počilo. Ustrašila sem se, kaj bo z mano. Od takrat še se sama sebe bojim,« je na sodišču pripovedovala 51-letna Lucija Brajdič iz novomeškega romskega naselja Brezje o dogodku, ki se je zgodil 6. maja 2005. K sreči se je končal »zgolj« s poškodbami Brajdičeve in razdejano barako. Ker mati treh otrok posledice trpi še danes in se je zaradi tega tudi njeno življenje, kot pravi, močno spremenilo, je vložila odškodninsko tožbo v višini 110.600 evrov zoper Janeza Schullerja iz okolice Zidanega Mostu, ki je bil za omenjeni napad (poskus umora) leta 2013 pravnomočno obsojen na deset let zapora.
Schuller je javnosti znan kot eden od domnevnih, a oproščenih bombašev iz Dobruške vasi, ko je le mesec dni po omenjenem dogodku v Brezju bomba ubila 46-letno Ivanko Brajdič in njeno 21-letno hči Jovanko Kočevar. Kot je znano, so bili Schuller ter njegova »pajdaša« Leon Podlogar in Branko Žižmond Souissi po številnih obsodbah in preobratih oproščeni, na koncu pa so od države celo iztožili odškodnino zaradi neupravičenega pripora.
»Raje bi bila mrtva«
Brajdičeva, ki jo zastopa odvetnik Andrej Žabjek, je na sodišču le stežka pripovedovala o dogodkih izpred 14 let, saj se, kot pravi, še vedno zelo boji. Do napada je prišlo okoli polnoči. Doma je ležala na kavču, ko je naenkrat strahovito počilo. »Kot da bi bili v vojni. Nisem vedela, ali sem živa ali mrtva. Takoj so me odpeljali k zdravniku,« je dejala in sodnici Ireni Matekovič pokazala posledice večcentimetrske rane na desni strani trebuha. Bomba se je odbila od zunanje stene barake in eksplodirala zunaj, kovinski delček pa je priletel skozi okno in se Brajdičevi zaril v trebuh.
»Občutka ob samem napadu se sploh ne da opisati. Česa takega res nikomur ne privoščim, bog ne daj. Tudi ko na televiziji kaj poči, se strahotno prestrašim in pokrijem čez glavo. Raje bi bila mrtva, kot da prestajam vse to. Brez tablet ne bi mogla niti spati. Od dogodka naprej se držim bolj zase, včasih pa sem bila živahna, družabna, delala sem lahko vse, danes ne morem nič. Življenje se mi je povsem spremenilo.«
Kot pravi, je takoj po poškodbi doma nekaj dni samo ležala, niti oblačiti se ni mogla sama. Pri tem ji je pomagala njena hči, ta je prevzela tudi kuhanje, pospravljanje in druga hišna opravila, ki jih je pred dogodkom opravljala Brajdičeva. »Več mesecev nisem zmogla teh opravil,« je dodala, čeprav je izvedenec kirurške stroke Franek Dolšek ugotovil, da je pomoč pri opravilih zaradi posledic poškodbe potrebovala morda največ dva tedna.
Izvedenec: Težave s sluhom niso posledica dogodka
Brajdičeva trdi, da ima zaradi dogodka še vedno tudi težave s sluhom, brez slušnega aparata komajda kaj sliši. Vendar je izvedenec otorinolaringologije Mihael Žargi ocenil, da te težave ne morejo biti posledica omenjenega dogodka. Brajdičeva ob prvem zdravstvenem pregledu dve uri po eksploziji o naglušnosti ali šumenju v ušesih, ki sta lahko zelo moteči in trajni posledici močnega poka, niti na izrecno vprašanje zdravnika ni potožila. Zaradi šumenja v ušesih je šla k zdravniku šele leto dni po dogodku, vendar ni opravila vseh potrebnih pregledov. Na strokovni pregled zaradi naglušnosti in šumenja v ušesih je šla Brajdičeva šele dvanajst let po dogodku, torej po tem, ko je že vložila odškodninsko tožbo.
Tudi k psihiatru je šla prvič šele leta 2017. Izvedenka Martina Žmuc Tomori je med drugim pri Brajdičevi ugotovila posttravmatsko stresno motnjo, kar je pri takem dogodku običajno. Izvedenka tudi pritrjuje, da so bile zaradi dogodka zmanjšane njene vsakodnevne aktivnosti, vendar le začasno in ne trajno.
