Morda se bo našel kdo, ki bo temu oporekal, a jaz sem se sam sebi vselej zdel skrajno normalen človek, skrajno normalnih nagnjenj. In ko sem na velikem oglasnem panoju ob cesti prebral »Ste za v troje?«, sem kot vsak skrajno normalen človek takoj pomislil na svoja dobra prijatelja, športnika v najboljših letih, ravno prav voljna, ravno prav mlada, ravno prav izkušena. Zamislil sem si ju tik ob meni, prepotena in zadihana, ob meni, ki sem še bolj zadihan kot onadva. Trije dobri prijatelji smo v mojih mislih dosegali vrhunec skupne preizkušnje, počasi smo prihajali na konec naše poti, srečni in zadovoljni, saj so bile naposled potešene naše potrebe po druženju, po gibanju, po teku. Trije dobri prijatelji smo tekli skupaj proti cilju in bilo nam je lepo.
»Ste za v troje?« je pisalo in me naivneža zavedlo, da sem, ko se je taisto vprašanje na enakem modrem ozadju zvečer pojavilo na zaslonu mojega računalnika, kliknil...
Če bi živeli še tisoč let in bi prebrali vse knjige, ki so bile kdaj napisane, in bi iz njih o človeku izvedeli vse, kar se o človeku izvedeti da, bi...
