V ovadbi, ki je bila v ponedeljek predana tožilcu ICC v Haagu, odvetnika trdita, da je EU odgovorna za smrt tisočerih migrantov v Sredozemlju. Pojasnjujeta pa jo z besedami, da »temelji na odločitvi o ustavitvi operacije reševanja Mare Nostrum konec leta 2014, čeprav so se uradniki EU in držav članic natanko zavedali smrtonosnih posledic«, ki jih bo prinesla takšna odločitev.
Sestavljavca predloga za obtožnico sta odvetnika Omar Shatz, član organizacije Global Legal Action Network, in Juan Branco, nekdanji strokovni sodelavec tožilke ICC. Tožilki ICJ sta predala 242 strani obsegajoč dokumentiran zahtevek za preiskavo zločinov proti človeštvu in za obtožnico proti evropski komisiji in članicam EU zaradi njihove migracijske politike, ki je od januarja 2014 do julija 2017 terjala najmanj 14.500 življenj in omogočila nečloveško ravnanje z več kot 40.000 migranti, ki so se z libijske obale podajali proti Evropi. Odvetnika Shatz in Branco trdita, da bi vodstvo EU moralo odgovarjati za »umore, mučenje, nečloveško ravnanje in prisilno preseljevanje«, čeprav uradniki in predstavniki EU »osebno niso zagrešili zločinov«, so se pa zavedali, da gre za nezakonita in kriminalna dejanja, ki so po Rimskem statutu ICJ kazniva in za katere je pristojno to mednarodno sodišče. Odgovorni v Bruslju so »zasnovali, organizirali in omogočili« uporabo te politike »s polnim zavedanjem o smrtonosnih posledicah in to v realnem času«.
Unija gluha za opozorila
Ovadba temelji na analizi petletnega obdobja migracijskih politik Evropske unije ter citira dokumente Evropske unije in izjave državnih voditeljev, ki naj bi dokazovali njihovo odgovornost za smrti migrantov v Sredozemskem morju in za kršitve človekovih pravic ter mučenja, ki jih izvajajo libijske varnostne službe. Odvetnika navajata interne akte evropske agencije za mejno in obalno stražo Frontex, v katerih so njihovi predstavniki leta 2014 pravočasno opozarjali, da bi ukinitev operacije Mare Nostrum pomenila porast števila mrtvih, kar se je tudi dejansko zgodilo. S to operacijo so leta 2014 rešili 189.741 ljudi, stroški pa so znašali okoli 114 milijonov evrov. Te je delno pokrila Italija, a jih nikoli ni dobila povrnjene, čeprav je vlada v Rimu od Bruslja večkrat zahtevala pomoč, da bi ohranila to reševalno operacijo. Namesto tega so države članice podprle ustanovitev nove, imenovane Triton, v kateri pa reševalne ladje v nasprotju z operacijo Mare Nostrum niso patruljirale neposredno ob libijski obali, od koder čolni z migranti poskušajo doseči italijansko obalo.
Odgovornost za izgone, umore, suženjstvo…
Drugi del ovadbe se nanaša na drugo poglavje evropske migracijske politike, to je na neposredno sodelovanje z Libijci. Odvetnika trdita, da je EU po letu 2016 začela aktivno podpirati libijsko obalno stražo in s tem neposredno ali posredno organizirala prestrezanje na morju ter zadrževanje 40.000 ljudi (do leta 2018), ki jim je uspelo pobegniti iz libijskega pekla. Evropski uradniki so s tem začeli nevarno igro. »Da bi za vsako ceno ustavili migracijske tokove iz Libije (...) in namesto operacije reševanja in varnega izkrcanja, kot je zakonsko predpisano, organizira EU politiko prisilne namestitve v centre, kot v koncentracijskih taboriščih, kjer se dogajajo grozljiva kazniva dejanja,« sta zapisala v dokumentu. Bruselj se je z izgovorom, da pomaga pri »obnovi« Libije, odločil okrepiti libijsko obalno stražo z novimi patruljnimi čolni in Libijcem začel pošiljati informacije o »lokacijah izgubljenih migrantov na odprtem morju«. S temi dejanji je EU po mnenju odvetnikov odgovorna in »sokriva za izgone, umore, zapore, suženjstvo, mučenje, posilstva, preganjanja in druga nečloveška dejanja, storjena v taboriščih in libijskih centrih za mučenje«.
