Sredi prejšnjega tedna je bil Everest (8848 m) daleč najbolj oblegana točka v Himalaji. V sredo se je na njegov vrh povzpelo več kot 300 gornikov, naslednji dan pa le malo manj. Pri nekdanji Hillaryjevi skalni stopnji v vršnem delu gore so morali pristopniki čakati tudi po tri ure. Padali so dosežki in rekordi, šerpa Kami Rita, ki je sredi maja popravil svoj svetovni rekord in na vrh Everesta stopil že 23., je štiri dni pozneje udaril še 24. Prihodnjo pomlad, ko bo dopolnil 50 let, bo spet poskusil.

Na Everest pa se ni uspelo povzpeti Kataloncu Sergiju Mingoteju, ki je želel osvojiti tri osemtisočake zapored – najprej Lotse, potem Everest in nato še Kančendzengo. Petnajstega maja je skupaj s sonarodnjakom Carlosom Garranzom, pakistanskim asom Alijem Sadparo in Čilencem Juanom Pablom Mohrom splezal na vrh Lotseja (8516 m) in se spustil do 2. višinskega tabora, od koder sta se z Mohrom tri dni pozneje lotila vzpona na Everest. Vendar je zaradi vnetega grla in izčrpanosti kmalu obrnil, Mohr pa je uspešno nadaljeval do vrha. V manj kot enajstih urah je z Everestom in Lotsejem opravil tudi gurka Nirmal Purja, ki lovi rekordno osvojitev vseh 14 osemtisočakov v eni sezoni. Od začetka maja se je povzpel na pet od njih, danes bo verjetno splezal še na Makalu. Posebne čestitke veljajo radovljiškemu zobozdravniku Tomažu Rotarju, ki je sredi maja osvojil svoj tretji osemtisočak, Kančendzengo (po predlanskem Everestu in lanskem K2).

Epidemija višinske bolezni

Mingote in Mohr sta med sestopom z Lotseja naletela na dva povsem izčrpana gornika, Bolgara Ivana Tomova in Rusinjo Našo ter jima pomagala sestopiti do 2. višinskega tabora. »Našo smo uspeli rešiti, bolgarski plezalec pa je izdihnil v mojem naročju,« je Sergi Mingote po satelitskem telefonu povedal svoji ženi.

Bolgarova smrt je bila le ena od mnogih, saj je zgolj prejšnji teden na osemtisočakih umrlo enajst gornikov, praktično vsi zaradi posledic višinske bolezni. Le usodni padec v ledeniško razpoko šerpe Phujunga Bhote konec aprila na Čo Ojuju (8201 m) je bila »klasična« gorniška nesreča. Malezijec Wui Kin Chin, ki je obnemogel med sestopom z Anapurne in so ga rešili z višine 7500 metrov šele po dveh dneh, je pozneje umrl v bolnišnici. Na Everestu so pred desetimi dnevi na višini 8000 metrov v šotoru našli mrtvega Indijca Ravija Thakarja, dan prej pa je na tej višini izginil Irec Seamus Lawless, verjetno je zdrsnil v prepad. Potem so med sestopom z vrha Everesta zaradi višinske bolezni umrli kar štirje gorniki: Američan Donald Cash, Indijki Kalpana Das in Nihal Bagwan in gornik Ernst Langrast iz Švice. Na Makaluju (8481 m) je med sestopom po vzponu na vrh višinska bolezen ugonobila Indijca Narayana Singha. Malo nižje je izginil njegov sonarodnjak Dipankar Ghos. Na Kančendzengi (8586 m) sta prejšnji teden zaradi višinske bolezni umrla dva indijska gornika, Kuntal Karar, ki je zbolel med sestopom z vrha, in Biplab Baidya, ki je omagal že pod vrhom. Dan pozneje je med sestopom z vrha, na višini 7500 metrov, izginil čilski plezalec Rodrigo Vivanco. Že v začetku maja so na Makaluju v šotoru na 2. višinskem taboru našli mrtvega najboljšega perujskega alpinista Richarda Hidalga.

Kot ugotavljajo poznavalci, obstaja povezava med smrtnim davkom zaradi višinske bolezni in velikim številom vzponov na osemtisočake. Agresivno trženje vzponov se je namreč letos z Everesta razširilo še na druge osemtisočake, na katere so šerpe napeljali fiksne vrvi praktično do vrhov, marsikateri gornik, ki mu to olajša vzpon, pa se za podvig ne aklimatizira dovolj in ne zazna pravočasno znakov razvoja višinske bolezni.