Usedla sva se pod nekaj, kar naj bi bilo spomladansko sonce, in se lotila tiste prve od dveh kav v letošnjem letu. Najprej sva se pogovarjala o želji. Že nekaj časa se lotevam dramskega besedila, katerega tema je želja, želja kot nekaj nemogočega, želja, katere uresničitve se bojiš ravno tako kot neuresničitve. Kurzor v datoteki nastajajoče drame utripa mnogo dlje kot kurzor za kolumno. Željo sva tako predelovala s tega in onega filozofskega vidika, pa tudi, neizogibno, z vidika lastnih izkušenj, povečini kakih bolj profane narave, kot so na primer zadeve srca. Želja je pod tistim, kar naj bi bilo spomladansko sonce, iz trenutka v trenutek postajala manj meglena kategorija, na neki točki se mi je celo zazdelo, da jo lahko primem in pomaham z njo tistemu nesrečnemu kurzorju pod nosom. Če ne takoj, bo pa ta čas zagotovo kmalu prišel. Ko sva tako obdelovala željo in ob njej vse sorte bolj banalnih tem, sva prišla do dokumentarnega filma o Fran Lebowitz iz leta 2010, ki ga je zrežiral Martin Scorsese. Fran Lebowitz v njem med drugim govori tudi o pomembnosti druženja. Opisuje, kako je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v New Yorku delala ravno toliko, da je pokrila najemnino in življenjske stroške, ves preostali čas pa je namenila druženju s prijatelji in kolegi. Skozi to druženje so se kresala mnenja, rojevale ideje in njej je vse skupaj pomenilo nujen humus za to, da je potem na podlagi tega druženja lahko delala naprej. Druženje opisuje kot nujen pogoj, da lahko delaš, razmišljaš, ustvarjaš. Z njo se ne bi mogla bolj strinjati. Druženje, kot ga jaz razumem, seveda ni druženje s ciljem, se pravi sestankovanje, ampak druženje, ki je samemu sebi namen. Včasih to pomeni samo skupno mežikanje v sonce z izmenjavo kake bolj ali manj nepotrebne besede, včasih pomeni ognjevito razpravljanje na določeno temo, včasih pa pravzaprav tudi samo jamranje nad banalnostmi življenja. Vsako druženje seveda ne more biti plodno v smislu, da bom potem letela za računalnik in eksplozivno ugnala kurzor. Včasih je ravno obratno. Zgodi se nekakšna implozija, druženje povzroči, da se volja in misel sesedeta sami vase, in utripajoči kurzor tisti dan dobi bitko.
Skozi čas, čemur lahko rečemo tudi staranje, sem druženje vedno bolj začenjala razumeti kot nujno zato, da sem lahko produktivna. Najprej v smislu sestankovanja, na eni točki je vsako moje srečanje s prijatelji predstavljalo pravzaprav sestanek, na katerem smo morali doreči nujne reči, da smo lahko nadaljevali delo pri skupnih projektih. Sčasoma sem ugotovila, da so iz mojega življenja izginili vsi, s katerimi ne delam skupaj. Čas, ki bi ga prebila z njimi, ne bi imel nobene uporabne vrednosti. Bil bi nekoristen. Vržen stran. Skupno mežikanje v sonce pač nima nobenega pomena. Bolj smotrno ga je porabiti za izpolnjevanje razpisov, kuhanje kosila ali bitko z neusmiljenim kurzorjem. Potem sem na neki točki ugotovila, da to druženje potrebujem, da se napolnim z energijo, idejami, da se moja misel razširi, da potem lažje pišem. Srečanja s prijatelji in kolegi, ki sem jih razumela kot neobvezna, so bila pravzaprav prav tako usmerjena k nekemu cilju. K produktu. K dramskemu besedilu ali nekemu drugemu zapisu, ki lažje in bolje steče, če se s soljudmi pogovarjam o temah, ki me zanimajo. Na tak način se, dramatesa, lahko bolje oborožena podam v boj z neizprosnim kurzorjem. In ga bolj učinkovito premagujem.
Svoje mežikanje v sonce tako zabarantam za tisoč znakov tu, tisoč znakov tam. Kot rečeno, s Fran Lebowitz se ne bi mogla bolj strinjati. Druženje se mi zdi nujno potrebno za misel, za ustvarjalnost, za umetnost. Skozi druženje drug drugega bogatimo, razširjamo svoja obzorja, čas druženja se neposredno prevaja v, recimo temu, družbenokoristno delo. Torej ni vržen proč. Ni nekoristen. (Naj mimogrede predlagam v branje knjigo na to temo – Nuccio Ordine: Koristnost nekoristnega.) Po kavici s prijateljem sem se tako dosti hitro spravila k pisanju tega zapisa, tako da je bilo najino čvekanje pod tistim, kar naj bi bilo spomladansko sonce, na koncu koncev smiselno in produktivno. Cajt ni bil vržen proč. In to mora biti pravzaprav za ustvarjalno dramateso edino pomembno. Dobiti bitko z neprizanesljivim kurzorjem. Ustvarjalna dramatesa pa zdaj razmišlja, da je mogoče bolj smiselno, da pustim kurzor utripati, kolikor se mu utripati hoče, se usedem s svojimi prijatelji na kavo in z njimi povsem brez razloga ure in ure samo mežikam v sonce. Pa čeprav pada dež.
