Osrednja misel v mojem članku je namreč bila, da so se naši zdravstveni domovi v tem primeru izkazali za neuspešne in neučinkovite ter da ne sledijo svojemu poslanstvu. A prav nikjer v besedilu ne boste našli predloga, da javne zdravstvene domove ukinemo in jih v celoti nadomestimo s koncesionarji, kot mi očita Keber. Če Kebra ne bi dajal spomin ali vsaj površnost, bi lahko našel veliko mojih del, v katerih opisujem kombiniranje javnega, tržnega, zasebnega in državnega v zdravstvu. Keber namreč ne razume definicije javnega sektorja, čeprav je v mojem članku zelo jasno zapisana. Javnega sektorja ne definira lastnina izvajalcev, pač pa ga definira izpolnjevanje količinskih (torej neprofitnih) ciljev, za kar mora država zagotoviti sredstva, ki jih imenujemo javna sredstva. To zelo jasno zapisano misel Keber gladko prezre, da se potem lahko znaša nad mano. Pri tem ga niso zaskrbeli niti bolniki niti zdravniki iz mojega članka, zaskrbela ga je državna lastnina. Javno financiranje je torej značilnost javnega sektorja in po tej lastnosti se razlikuje od tržnega (in ne zasebnega) sektorja. Res je, v javnem sektorju bi lahko bili zgolj zasebni izvajalci, če bi ti bili v vseh primerih in vseh razmerah sposobni sprejeti količinske (torej neprofitne) cilje in javno (davkoplačevalsko) financiranje. Zasebni izvajalci včasih (in ne vedno, kot zelo napačno meni Keber) ne želijo odstopiti od zasebnega, profitnega cilja poslovanja in takrat mora država organizirati izvajalce v državni lasti.
In tu je problem slovenskih zdravstvenih domov, ki so izvajalci v državni lasti. Ti so se v zadnjem času izkazali za nesposobne delovati v skladu s pravkar opisanim poslanstvom. Še več, koncesionarji v večji meri izpolnjujejo količinske in neprofitne cilje kot zdravstveni domovi. Kaj pa je večja kršitev osnovnega poslanstva državnega izvajalca kot odrekanje zdravstvenega varstva ljudem? To odrekanje sicer ni nastalo zato, ker bi zdravstveni domovi sledili profitnemu motivu. Nastalo je zato, ker je zdravstveno osebje znotraj neprofitnega izvajalca uveljavilo svoj zasebni motiv na slabši način, kot ga uveljavljajo koncesionarji. Keber pozablja, da sta tako motiv profita kot motiv osebnih dohodkov zasebna motiva. Seveda zdravstveni delavci lahko zahtevajo svoje zasebne pravice (četudi na čudaški način z odpovedmi), a zdravstveni dom bi moral delovati tako, da bi zasebni motiv zaposlenih vodil k uspešnemu in učinkovitemu uresničevanju količinskega, neprofitnega poslanstva zdravstvenega doma. To opredeljuje naloge menedžerjev v zdravstvenem domu in od tod tudi njihova krivda, ki jo omenjam v članku.
Primer zasebnikov, ki ob tem izpolnjujejo poslanstvo koncesionarja znotraj javnega sektorja, čeprav imajo v ozadju tudi oni zasebni, profitni motiv, kaže, da je zdravstveni dom mogoče organizirati na ustrezen način. Kaže torej, da zdaj naši zdravstveni domovi niso ustrezno organizirani. To je moj sklep, zelo jasno zapisan v članku v Objektivu (vabim tudi na moj blog – maks tajnikar blog). Nikjer v članku ne sklepam, kar mi podtakne Keber, da bi jih zato bilo treba odpraviti in nadomestiti s koncesionarji. Ker so tako koncesionarji kot zdravstveni domovi enako plačani z enako glavarino, za osnovne probleme zdravstvenih domov ni nič kriv plačnik, torej ZZZS. Seveda molk zasebnikov izvira iz nekaj deset tisoč evrov dobička, ampak iz tega »dobička« izvira tudi najmočnejši argument za to, da zdravstveni domovi ne izpolnjujejo svojega poslanstva.
Denar očitno ni omejitev, ki bi preprečevala, da zdravstveni domovi ne bi bili uspešni in učinkoviti. Žal drugega dela tega sklepa Keber ne vidi. Ob tem sarkastično našteva, česa vsega koncesionarji ne delajo, ne vidi pa tragedij, ki jih pri ljudeh v tem trenutku povzroča državni sektor zdravstvenih izvajalcev. Verjetno je ponosen nase, ker spada v tisto skupino ljudi, ki zaradi svoje nemoči menijo, da je rešitev za sedanja protislovja državni kapitalizem ali državni socializem z močno državo in prevladujočo državno lastnino. Toda, verjemite, družba po kapitalizmu bo zelo drugačna (o tem razmišljam tudi na svojem blogu) od državnega socializma. Do takrat pa bomo živeli kapitalizem z ustrezno kombinacijo zasebne in državne lastnine ter ustrezno regulativno vlogo države. Tudi v zdravstvu. Ekonomistov, ki to razumemo, pa ni treba označevati za »zagovornike konkurence in tržnih zakonitosti v zdravstvu« in tudi ne za neoliberalce. Take šole v ekonomiki sploh ni, kar pač kaže na neznanje Dušana Kebra (na mojem blogu si oglejte začetne videolekcije iz makroekonomike), verjetno pa se Keber sploh ne zaveda, da s tako površnostjo in zaslepljenostjo ter neznanjem sebe zelo trdno uvršča med sodobne populiste. Zdi se mi, da se proti njim danes bori vsa napredna Evropa.
Maks Tajnikar
