Ko je samooklicani »demokratični predsednik« Venezuele pred kratkim poskušal izpeljati državni udar, je svoje evropske podpornike spravil v malce neroden položaj. Vsaj mislim si tako. Mislim si pa tudi, da klike, ki vodi zunanjo politiko ameriškega režima, absurdnost te situacije ne moti. Njeni predstavniki so bili videti besni, ker jim je spodletelo. Ampak nobenega znaka niso dali od sebe, da bi jim bilo nerodno, ko nekoga, ki se je preprosto oklical za predsednika, kar priznajo za predsednika, podprejo državni udar, s katerim je ta »predsednik« hotel priti na oblast, vse to režirajo in imenujejo demokracijo. To zanje očitno ni problem, ker je njihov svet zgrajen iz takšnih sprevračanj, manipulacij in laži. Kot je svoje delo opisal njihov zunanji minister: »Lažemo, sleparimo, krademo.« Vsaj upam, torej, da evrokrati še vidijo nekaj neskladja med državnim udarom proti zakonito izvoljenemu predsedniku in demokracijo. Ali pa bo slovenski zunanji minister Miro Cerar razložil, da je državni udar v resnici obramba »vladavine prava« in v »pomoč pravni državi«? Saj je pravnik.
Vprašanje, ki si ga zastavljam tule, ni, ali je ameriška politika do Venezuele agresija – če je treba reči: nezakonita agresija – proti tej državi. Seveda je. Agres...
