No, vsaj dve osebi je treba pohvaliti, in to gospo Ogrinovo, ki si že vrsto let prizadeva za informiranje in ozaveščanje, ter gospoda Prezlja, ki je s popolnoma zasebno pobudo edini v vsej Sloveniji (!?) uresničil primer sobivanja. Vse drugo je kup dokumentov in obljub posameznikov ter ustanov.
Sam imam osebno izkušnjo, zato se tudi oglašam. Za sobivanje sem se ogrel že takoj po prvih informacijah leta 2013. Tisti, ki stanujemo v blokih, imamo celo nekaj podobnih izkušenj med dobrimi sosedi. Začel sem z mladinskim svetom pri Zvezi društev upokojencev (menjava večjega stanovanja za manjše – a ni bilo uspeha); nato z nakupom varovanega stanovanja (a so bila večinoma izjemno drage betonske kletke); nato z dvakratnim oglasom v reviji Vzajemnost (odziv je bil presenetljivo skromen, z nekaj ogledi pa tudi ni bilo uspeha); nato sodelovanje v interesni skupini pri zvezi društev upokojencev (kjer se po šestih letih še vedno občasno samo sestajamo); in nazadnje poskus pridobitve najemnega varovanega stanovanja (kjer pa je treba na listi čakati vsaj dve do tri leta!). Moje šestletne zgodbe še ni konec, vendar se očitno ne bo končala s sobivanjem.
V čem je problem? V tem, da se v vseh drugih državah to rešuje sistemsko prek ustreznih ustanov ali po zakonu veljavnih združenj, pri nas pa čakamo zgolj zasebno pobudo. Razne ustanove (ministrstvo za okolje, ministrstvo za družino, združenje občin, zveza društev upokojencev, Stanovanjski sklad RS, Nepremičninski sklad PIZ, MO Ljubljana) zgolj podpisujejo kopico dokumentov, nihče pa ne prevzame pobude za sistemsko ureditev ali rešitev.
Za piko na i smo na zadnjem sestanku interesne skupine izvedeli tudi, da nas je že prehitela Hrvaška oziroma mesto Zagreb, ki ima podobno sistemsko ureditev kot Dunaj, in da so si direktorji vrste pristojnih ustanov iz Slovenije pravkar ogledali primere sobivanja v tujini. Glede na hitrost naših ustanov in birokracije je upravičeno pričakovanje, da nas sistemska rešitev čaka v naslednjih šestih letih (ali skupaj od prvih začetkov pred šestimi leti, torej skupno dvanajst let). Glede sistemske ureditve sobivanja v Sloveniji ostaja za starejše torej samo upanje, da bo medtem sprejet vsaj zakon o lahki smrti (evtanaziji).
Janez Zadravec, Ljubljana
