Najstniki in tisti, ki delajo v organizacijah z mladimi, so se na dogodku Dajmo solidarnosti zagon vživljali v krizno situacijo. Predstavljali so si, da je prišlo do potresa v Posočju. Ceste so bile zasute, vas odrezana od sveta, na istem mestu pa so se znašli ljudje z različnih družbenih področij z različnimi interesi, a so morali najti rešitev. Župan je zagovarjal svojo politično agendo, novinarka mu je postavljala neprijetna vprašanja, bogati kmet in njegova žena sta razmišljala o zaslužku… Zraven so bili še predstavnica civilne zaščite, pa prevajalec, odvetnik, mama z majhnim in lačnim otrokom, študentka, socialna delavka, prostovoljka iz tujine…
Vir solidarnosti je včasih v socialnem pritisku
Sprva je pogovor deloval kot preslikava kakšnega izrednega dogodka iz kakšnega slovenskega kraja. Vsakdo bi sicer pomagal, a za to ne bi žrtvoval prav veliko svojih interesov. Potem so se skozi debato stališča začela zbliževati in na koncu so se nekako sporazumeli, kako bodo odprli ceste in dostavili hrano ljudem, ujetim v porušeni vasi. Kot je povedala vodja projekta Maja Drobne iz zavoda Movit, ki je skupaj z društvom ŠKUC in Centrom za mlade Domžale organiziral dogodek v Ljubljani, je bila ideja naloge, da so udeleženci delavnice stopili v čevlje nekoga drugega. Da to ni tako enostavno, so nekateri dali vedeti po tem, ko so izstopili iz vlog in med debato povedali, kaj so ob tem občutili. Več mladih je reklo, da jim je bilo težko igrati vlogo ljudi, ki so manj solidarni, kot bi bili sami v takšnih situacijah.
Med udeleženci sta bila tudi Andrej Žabnikar iz Mladinskega sveta Domžale, ki je igral vlogo bogatega kmeta, in srednješolec Lan Jurak, ob tej priložnosti begunec iz Iraka, ki je bil zadolžen za prevajanje. »Vsak izhaja iz svojih izhodišč, ampak socialni pritisk naredi svoje. Če solidarnost ne prihaja iz ljudi, je v redu, da pride vsaj iz socialnega pritiska,« je Andrej Žabnikar pojasnil, kako je razumel nalogo in dodal, da so udeleženci solidarni tudi brez socialnega pritiska in da na takšnih dogodkih dobivajo nove ideje.
Lan Jurak je spoznaval, kako se človek počuti, ko se znajde v novem okolju. »Kot begunec iz Iraka nisem imel prijateljev, službe denarja. Neke veščine, ki bi jih lahko ponudil družbi, v takšnem položaju imaš, ampak potrebuješ pomoč nekoga iz drugega sloja prebivalstva. Dokler te pomoči nisem dobil, nisem imel moči, da bi ponudil hrano ali kakšno drugo pomoč ob potresu,« je dejal Lan Jurak in poudaril, da se je v situaciji, v katero se je moral vživeti, počutil nemočnega. Dodal je, da bi morali različni sloji prebivalstva sodelovati. Kako pa je doživljal proces reševanja nastale situacije ob potresu? »Najprej smo morali ugotoviti, kaj je težava. Bili smo priseljeni sodelovati, da smo prišli do rešitve. Bili smo manjša skupnost in smo se morali zanašati drug na drugega, morali smo postaviti skupne težave pred svoje,« je dejal.
Razumevanje solidarnosti se spreminja
Naloga, s katero so se ukvarjali, se imenuje Dajem, prejemam, rešujem, sicer pa se lotevajo tudi drugih izzivov na več regionalnih dogodkih po Sloveniji. Ljubljanski je bil sedmi po vrsti, v prihodnjih tednih jih bo po različnih krajih še pet. Na tak način so organizatorji dobili odzive številnih mladih in njihovih misli o solidarnosti. Maja Drobne pravi, da so bili za zdaj na terenu v stiku z okoli 350 mladimi.
»Veliko mladih poudarja, da se v okviru izobraževalnega sistema bistveno premalo pogovarjajo o solidarnosti,« je dejala in razložila, kako mladi razumejo solidarnost. »Pogovarjamo se tudi o tem, da solidarnost vsak vidi malo drugače. Za nekatere je to vrednota, za nekatere odnos, za druge dvosmerna pomoč, eni pa jo vidijo le kot pomoč,« je dejala in pojasnila, da so razlike med razmišljanjem o solidarnosti pred začetkom delavnic in po koncu opazne. »Na začetku najbolj izstopa pomoč, proti koncu dogodkov pa se to spremeni in bolj razumejo, da gre za dvosmerni proces,« je sklenila Maja Drobne, ki tudi sama pravi, da je solidarnost dvosmerna.
