Prijateljčki naših otrok so na neki način vedno tudi naši otroci, tudi njih vidimo rasti, se veseliti, žalostiti, damo jih spat skupaj z našimi in zjutraj jim pečemo palačinke. Potem odraščajo, kot naši, in se veselimo, ko jim kaj uspe, in nas skrbi, ko so v stiski, in potem so odrasli, kot naši, a za nas so tudi oni še vedno malo otroci, kot takrat na tankih, tresočih nogicah na smučišču. To je zame Lejla Švabič, čudovita mlada ženska, novinarka, gledališka kritičarka in dramaturginja, ki je umrla trapasto absurdne smrti, v cvetu življenja, bi rekli nekoč.
Lejla ni imela lahkega življenja, družino so pretresale bolezni in prerana smrt najprej očeta, pisatelja Marka Švabiča, in nato mame, kostumografke Ane Sfiligoj, pa babice… Izguba je bila njena usoda in samota njena pogosta družica, a na neki način ji ni bila le mrzka, z njo in v njej je našla tudi neki poseben mir, ki me je osupnil že v njenem otroštvu, ko otroci običajno čustveno predvsem zahtevajo. V tej samoti je v sebi našla tudi notranjo čvrstost, ki ji je pomagala skozi najhujše trenutke, in tako je po mamini smrti končala študij, delala kot novinarka na MMC, kot gledališka kritičarka, nato pa se je v zadnjih letih posvetila predvsem dramaturgiji. Ob tem pa pisala kratke tekste, nekakšne vinjete, prežete s čarobnostjo, skrivnostnostjo in presenetljivimi vpogledi v zapletenost bivanja.
Ta njena osrediščenost ni bila zgolj obrambna lupina, še manj kakšen oklep, ki bi jo oddaljil od ljudi in s tem od možnosti topline, naklonjenosti, razumevanja, ljubezni. Nasprotno, v njej je bilo, vsem viharjem navkljub, nekaj izjemno svetlega, ljubeznivega, naklonjenega, ljubečega. Še posebno se je razcvetela, ko je srečala svojega človeka in dobila sinka, ki je njeno srce napolnil do roba in čez, in ko je tudi poklicno doživela uresničenje želje biti dramaturginja. In tako mi je, na kolesu, kot sva se, sosedi, nenehno srečevali, nedavno zagotovila: »Zdaj sem pa res srečna.«
Tanja Lesničar - Pučko