Verjetno eden najbolj osovraženih praznikov s strani desničarjev je dan upora proti okupatorju, 27. aprila. To kažejo s svojo neudeležbo na državnih proslavah. Seveda sem tudi letos spremljal njihove komentarje na račun tega praznika. Pravzaprav zelo žalostno in skrb vzbujajoče.
Takoj za njim je 2. maj. Menda se dela strašanska škoda, ker se ne dela. Kaj res? Poleg desničarjev je ta praznik trn v peti predvsem delodajalcem. Pravijo tudi, da je Slovenija praktično edina država v Evropi, kjer 2. maj slavimo in praznujemo. In zakaj ne? In tudi edina država v Evropi (poleg Hrvaške), kjer posamezniki in desne politične stranke še vedno poveličujejo kolaboracijo.
In da v maju ne pozabim na 9. maj, dan zmage. To je eden največjih dogodkov prejšnjega stoletja, ko je leta 1945 ves svet slavil zmago nad fašizmom in nacizmom. Nekoč smo ga praznovali tudi mi. Danes ga desničarji prezirajo in bi ga najrajši izbrisali iz narodovega spomina. Ne, ne bo vam uspelo. Druga svetovna vojna je vzela petdeset milijonov življenj, ranjenih je bilo petintrideset milijonov, vojna pa je trajala šest let. Preveč je še drugih razlogov, ki jih zaradi omejenosti prostora ne morem naštevati. Razlogov, da se ta pomembni dan ponovno uvrsti med praznike, je več kot dovolj in sploh ni pomembno, če ni dela prost dan. Vrniti mu je treba priznanje in veljavo.
Kot veteran vojne za Slovenijo izjemno spoštujem 25. junij, dan državnosti, ter vse preostale praznike v letu, ki so dneva prosti, in seveda tudi tiste, ki niso, so pa pomembni. Na koncu leta, 26. decembra, pa praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. Kakšen paradoks, če uporabim to tujko. Mi, ki smo velik del svojega življenja preživeli v takratni skupni domovini Jugoslaviji, vemo, da tega praznika ni bilo. Vendar je bila kljub temu takratna država suverena in samostojna. Mi imamo zdaj uradno praznik, neuradno pa nismo ne samostojni, še manj enotni. To je evidentno že pri osmih evropskih poslancih, kaj šele pri dveh milijonih ljudi. Tudi volilci nosimo pri tem veliko odgovornost.
Res je sicer, da smo samostojnost razglasili v slovenskem parlamentu 25. junija 1991. Vendar smo jo od takrat pa do danes zaradi popolnoma zgrešene politike in politikov vseh barv izgubili do te mere, da narod temu prazniku ne daje nobenega pomena več. Ne govorim na pamet. Lep primer sta razprodaja in namerno uničenje dobrih tovarn in pretežnega dela naše industrije, hotelov, zdravilišč, da glede razprodaje in dokapitalizacije naših bank raje ne grem v podrobnosti. Tudi boleče izgube slovenskega ozemlja zadnjih sto let in nekaj zadnjih raje ne omenjam, ker me dobesedno boli srce.
Temu velikemu in izjemno pomembnemu prazniku ob koncu leta in njegovemu prvotnemu in osnovnemu namenu so prizadejali od osamosvojitve naprej veliko in globoko rano, ki se ne bo nikdar in nikoli zacelila. Iluzije o naši suverenosti so že zdavnaj pokopane.
Srečko Križanec, Štore
