Sobotno jutro skoraj z ničimer ni več razkrivalo, da se je na Beblerjevem trgu ponoči odvijala prava drama, ki je zaradi požrešnih ognjenih zubljev pregnala iz postelj več kot 90 stanovalcev, pet pa so jih morali odpeljati v bolnišnico. Le mimoidoči so še vse dopoldne tam upočasnili korak, se zbirali v manjše gruče in samodejno pogledovali proti nebu, kamor so se vili tudi zogleneli ostanki ostrešja in treh povsem uničenih stanovanj.
V bloku, kjer so policisti pred nepovabljenimi pogledi velikonočno sobotno dopoldne skrbno varovali le še šesto nadstropje, kjer je izbruhnil požar, pa je bilo še vedno strašljivo. Že pri vhodu je v nos butnil nezgrešljiv vonj po dimu, na mokrih hodnikih pa je bilo zaznati na stotine razmazanih sajastih sledi korakov, ki so vodili v vse smeri. Večina stanovalcev se je lahko v svoja stanovanja vrnila že navsezgodaj zjutraj, gasilci in reševalci so odšli nekoliko pozneje.
Srčni ljudje
»Ponoči je bilo povsod vse polno teh srčnih ljudi,« je pripovedovala Marinka Kisel iz sedmega nadstropja, točno nasproti povsem pogorelega stanovanja nad stanovanjem, kjer je izbruhnil požar. »Prvi se je zbudil mož. Slišalo se je, da nekaj poka, strašno poka. Mislila sva, da zunaj streljajo. Mož je poskusil pogledati na hodnik, a je stanovanje v hipu zajel gost sajast dim. Takoj sva stekla na balkon, nevarno je bilo zlasti za moža, ki je bil lani operiran zaradi pljučnega raka, letos pa še na hrbtenici,« je še vedno pretresena nadaljevala Kislova in olajšano zavzdihnila, da na srečo vsaj na tisti strani, kjer imajo balkon, ni gorelo. Potem pa so tudi po njunih vratih že butali reševalci. »Mene sta skozi črn dim z masko na obrazu pospremila na plano dva gasilca, mož pa je moral ostati v spremstvu policistke na balkonu. Zunaj so mi takoj dali kisikovo masko, a me je še vedno zelo skrbelo za moža. Na srečo mi je policistka kmalu povedala, da je z njim vse v redu, in mi prinesla telefon. Nato so nas namestili v ogrevan avtobus mestnega prometa in poskrbeli za odeje in vodo. Res so se izkazali,« Kislova ni mogla prehvaliti reševalcev in njihove organiziranosti. A velika noč kljub temu ne bo kaj prida, je napovedala Kislova, ki po takšnem razburjenju sama ne bi zmogla speči potice. Zato je vse potrebno dala hčeri, ki jo je obiskala že navsezgodaj. »Če smo preživeli vojno, bomo pa tudi požar,« je stoično dodal mož Iztok Kisel, ki se je z vrečko kruha v roki prav takrat vrnil iz trgovine.
Njihovi sosedje Trivići, mama, sin in hči, pod katerimi je zagorelo, svoje žalosti niso mogli ubesediti, še govoriti ne. Tavali so po razmočenem sajastem hodniku in zrli v pogorišče, ki je bilo pred odhodom na velikonočne praznike njihov dom. Zdaj pa je bilo vse, kar jim je od njega ostalo, spravljeno v nekaj kovčkih, ki so jih ob vrnitvi iz Bosne postavili na sajast in razmočen hodnik.
Nekaj malega več sreče v nesreči sta imela njihova prva soseda Nada in Mirko Mejak, ki so ju o požaru še iz Bosne prvi obvestili prav Trivići. »Smo si najbolj blizu,« je povedala Mejakova in nadaljevala, da sta bila v času požara z možem na vikendu na Trebeljevem na Dolenjskem. Kar sta uzrla ob vrnitvi, je bilo strašljivo. Povsod saje, voda, dim… A je bilo na srečo vsaj njuno stanovanje še podobno stanovanju, balkon pa eno samo pogorišče. »Pa smo pred dvema letoma vse prenovili, namestili nova okna, balkonska vrata, na balkon postavili zamrzovalno skrinjo, mizo, stole…« je naštevala Nada, ki, kot je povedala, ni potočila solze, saj se je zavedala, da so jo nekateri odnesli še veliko huje. »Reševalci pa so bili tako prijazni, ponudili so nama celo, da prespiva v bližnjem hotelu,« je še povedala in dodala, da sta tam sicer ležala, zaspati pa nista uspela niti za trenutek.
Ključe je še držal v roki
Ismet in Mara Sabić iz pritličja sta povedala, da ju je iz spanja zbudil klic telefona. Najprej Sabićevo in nato še hčer je klicala frizerka iz sosednjega bloka, ki je videla ognjene zublje. A se ponoči niso oglasili, potem pa so tako in tako tudi sami zaslišali pokanje, strašen hrup, zavijanje siren, pasji lajež. Ko so se pomikali proti izhodu, je bilo vse v dimu in vodi, je povedala Sabićeva, Ismet Sabić pa je dodal, da so reševalci in sosedje prav takrat k izhodu v odeji prinesli močno opečenega soseda iz stanovanja, v katerem je izbruhnil požar. »Ključe je imel še kar v rokah, očitno ni več mogel odkleniti vrat,« je povedal Sabić, ki kar ni mogel pozabiti junaškega in nadvse pogumnega dejanja soseda Pintarja, ki je vlomil v njihovo stanovanje in jih rešil.
Tudi vsi drugi reševalci so se izjemno izkazali, jih je pohvalil, stanovalci, ki so se zbirali pred blokom, so vneto prikimavali in na glas razglabljali o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo, če gasilci, policisti in reševalci ne bi prišli tako hitro in ne bi bili tako dobro organizirani.
Ogroženi so bili tudi stanovalci na sosednjem vhodu v blok. Zato so evakuirali tudi te. Tomaž Gerdina iz 6. nadstropja je povedal, da so takoj po tem, ko so zaspali, slišali ropot in glasno vpitje. Povedal je, da se še ni niti dobro zavedel, ali je res ali sanja, ko sta policistka in policist že trkala na vrata in kričala: »Ven, ven, ven…« »Kar čez pižame smo nekaj potegnili nase, skočil sem še po dokumente, da se bo vedelo, kdo smo… Ko pa smo odprli vrata, nas je zajel zadušljiv črn dim. Zato smo se z mokrimi brisačami čez nos in usta plazili k izhodu, sklonjeni k tlom,« je opisal strašljivo izkušnjo Tomaž Gerdina in dodal, da sta bila policistka in policist, ki sta trkala na vrata, zagotovo prav tista, ki so ju morali potem odpeljati v bolnišnico. »Težka noč, tudi za reševalce, ki so se zares izkazali in jim gre zahvala, da se požar ni razplamtel v še večjo katastrofo,« je prepričan.
