Zamisel o delavnicah, na katerih bi govorili o pomenu prometne varnosti, vzrokih za prometne nesreče in možnih posledicah, je vzniknila v skupini osmih mladih paraplegikov. David je bil edini izmed njih, ki se je poškodoval med športno aktivnostjo, vsi ostali pa so na invalidskem vozičku pristali zaradi poškodb v prometu. Ker so mladi med 18. in 24. letom med najbolj ogroženimi vozniki in sopotniki ter hkrati med tistimi, ki najbolj ogrožajo, so se odločili, da bi delavnice izvajali v srednjih šolah. Danes interaktivne delavnice »Še vedno vozim – vendar ne hodim«, na katerih mladostniki pridobijo informacije iz prve roke, prek osebnih zgodb poškodovancev v prometnih nesrečah, izvajajo v več kot 60 odstotkih srednjih šol.
Ena najbolj odmevnih iniciativ Zavoda Vozim je »Heroji furajo v pižamah«, s katero nagovarjajo mlade, naj ne vozijo pod vplivom alkohola, hkrati pa pozivajo starše, da poskrbijo za varen prevoz svojih otrok domov, pa čeprav sredi noči in v pižami. »Večina ljudi se sicer zaveda, da alkohol in avto ne sodita skupaj. Toda zavedanje ni dovolj za spremembo vedenja. Z iniciativo »Heroji furajo v pižamah« vplivamo na oboje: zavedanje in ravnanje,« pove David. Slednje je v Sloveniji zaradi prevladujoče »mokre kulture« še posebej velik izziv, pravi. »Alkohol je prisoten na vsakem dogodku, veselem in žalostnem, posledice pa se kažejo v prometu. Voznike, ki pijejo, bi morali kot družba bolj obsoditi, ne pa, da je alkohol v prometu včasih celo olajševalna okoliščina pri povzročitvi nesreč.«
Iz mladih ljudi, ki se poškodujejo v prometu, pa tudi pri skokih na glavo in športu, v Zavodu Vozim ustvarjajo pozitivne ambasadorje. »Nekateri jih imajo za žrtve, pri nas pa jim damo priložnost, da zaživijo novo poslanstvo. S psihosocialno rehabilitacijo jim pomagamo, da se soočijo s svojimi dejanji in sprejmejo odgovornost. Le tako jim bodo drugi zares prisluhnili. Kadar ljudje pripovedujejo zgodbe iz bolečine, poslušalci okrog sebe zgradijo zid. Kadar govorijo iz modrosti, ki jo pridobijo po nesreči, pa njihove besede padejo na plodna tla.«
Eden takšnih ambasadorjev je tudi David sam, ki je pred nesrečo, pri 29 letih, živel za šport in službo. »Zavedal sem se, da se moram posvetiti osebni rasti in spuščanju ega. Pred nesrečo sem ponosno opravljal delo v klasičnem trženju, ki temelji na spreminjanju vedenja ljudi, da kupujejo vedno več stvari. Po nesreči pa sem spremenil fokus in svojo poklicno pot našel v snovanju kampanj, ki vplivajo na vedenje ljudi na področju prometa, diskriminacije in odnosa do alkohola – in spreminjajo družbo na bolje.«
