Grajska slaščičarka, 22-letna Tatjana Cerjak, je v kuhinji gradu Otočec na pultu pripravila pirino moko, jabolka, orehe, med in druge sestavine za potico, ki so ji nadeli ime otoška. Tako so tudi Terme Krka v okviru 3. festivala velikonočne potice na Otočcu zamesile svojo potično zgodbo. »Naša potica je malo drugačna predvsem zaradi pirine moke, v nadevu pa so poleg orehov tudi sveža jabolka, ki jih pri klasični potici ne uporabljamo. A ko smo malo raziskovali slovensko tradicijo, smo ugotovili, da so ženske nekoč že dajale jabolka v nadev,« pripoveduje simpatična mlada mojstrica slaščičarstva.
Nova zgodba z lokalnimi sestavinami
»Pri otoški potici smo želeli uporabiti čim več lokalnih sestavin, torej jabolka, rozine, orehe in med kot naravno sladilo. Po navadi so nadevi na osnovi smetane, jaz pa sem se odločila za beljake, da je potica 'lažja',« nekaj skrivnosti razkrije Cerjakova, ki sta jo z mnogimi kuharskimi skrivnostmi seznanili babica in mama. Ker je Cerjakova zaposlena na gradu Otočec, njena potica ni mogla biti del tekmovalnega programa v okviru festivala, jo bodo pa lahko gostje na gradu okušali ob vsakem večjem prazniku.
Potica je neločljivi del slovenske tradicije, ne sme manjkati ob veliki noči in prav tako ne ob osebnih in drugih praznikih ter praznovanjih. »Je slovenska kraljica sladic. Lahko bi rekli, da se Slovenci s potico rodimo in umremo,« so zapisali v Termah Krka.
330 let star opis potice
Potico oziroma povitico kot starejši izraz prvič v 16. stoletju omenja že Primož Trubar, najstarejši zapisan recept pa je v Slavi vojvodine Kranjske, ki je izšla pred 330 leti in v kateri Valvazor natančno opiše, iz česa in kako je potica sestavljena, pripoveduje etnolog dr. Janez Bogataj. Letos mineva tudi 220 let izida prve kuharske knjige v slovenskem jeziku, v kateri Valentin Vodnik v enem od receptov prav tako omenja besedo potica. Obe obletnici tako dajeta letošnjemu festivalu po Bogatajevih besedah prav posebno težo.
V Termah Krka so festival velikonočne potice že takoj na začetku, pred dvema letoma, obarvali humanitarno. Vse razstavljene in zmagovalne potice gredo namreč po koncu festivala v prodajo, celoten izkupiček pa bodo namenili območnemu združenju Rdečega križa za družine v stiski. V prvih dveh letih so tako s prodajo 116 potic zbrali 3500 evrov, neprodane potice pa prav tako razdelili med družine v stiski.
Že več kot sto različnih nadevov
Strokovno žirijo je letos navdušila velika bera novih nadevov, ki se, kot dodaja Bogataj, vseeno v nekem smislu navezujejo na praznike, kar kaže na to, da številka nekaj čez sto različnih nadevov še ni povsem izčrpana. »Morda sem letos nekoliko pogrešal slane potice, tudi zato, ker pri sodobnem prehranjevanju veliko govorimo o zeliščih in zdravilnih rastlinah, ki bi jih lahko odlično uporabili kot nadev v teh testenih zvitkih.« Na letošnjem festivalu so se tako pojavili nadevi z brusnicami, ajdo, makom, lanom, pehtranom, suhim sadjem pa nadevi, značilni za prekmursko gibanico. Komisijo sta navdušili tudi dve veganski špehovki, seveda ne s »špehom«, ampak sejtanom.
»Vsi ti novi nadevi nedvomno izkazujejo, da če se zavedaš identitete neke jedi, ti njena tradicionalna oblika omogoča, da ustvarjaš nove in nove različice, kar je zelo pomembno za prihodnost naše potice. V prihodnje bomo morali v veliko večji meri pripravljati potice, kot so jih nekoč, torej glede na štiri letne čase, glede na posamezne mesece in glede na praznike.« Letos je bilo tudi bistveno manj »napak« iz preteklih dveh let, ko so gospodinje na festival pošiljale denimo štruklje. Po definiciji je potica namreč okrogel testen zvitek, pečen v potičniku z značilnim središčnim stožcem, poudarja Bogataj.
Najlepše ni vedno tudi najboljše
Po besedah Milene Skvarča, ki je skupaj z Bogatajem in Janjo Strašek iz Term Krka ocenjevala potice, so bile vse dokaj izenačene kakovosti, zanimivo pa je, da najlepše potice niso bile nujno tudi najboljše. »Recept je eno, dobra gospodinja pa mu mora znati tudi slediti,« dodaja Skvarčeva.
Komisijo je s teksturo, dobro povezavo nadeva in testa, harmoničnostjo vonja in okusa ter ravno pravo zapečenostjo najbolj prepričala potica s suhimi tepkami in jabolčnimi krhlji, ki jo je spekla Marija Štaut iz Naklega. Gre za tako imenovano podbreško potico po okoli sto let starem receptu, ki so ga gorenjske gospodinje nekoliko dodelale. »Gospodinje v Podbrezjah, ki smo se zbrale v okviru društva za podbreško potico, smo jo začele peči marca lani in jo promoviramo po Sloveniji in tudi po Evropi. Njena značilnost je 17 sestavin, od tega jih je kar dvanajst lokalnih, od podbreških kmetov. V njej je tudi 20 odstotkov pirine moke. Tista glavna, skrita sestavina pa je, da potico pečeš z ljubeznijo in navdušenostjo,« konča Štautova.
