V naslovu sem zapisal, da smo včasih razpolagali celo z zlato žilo. Res je bilo tako. V zadnjih treh desetletjih pred osamosvojitvijo smo namreč vsaj v Sloveniji poznali in uporabljali v svetu uveljavljene napredne zamisli o organizaciji dela, vodenja in upravljanja poslovnih sistemov. In kje je danes vse to znanje?
Izgubili s(m)o ga v procesu osamosvajanja države s postopki, uporabljenimi pri odpravljanju družbene lastnine. Model razpršene privatizacije družbenega kapitala, ki je omejil obseg notranjega lastninjenja, je v prvi plan postavil premoženje oziroma le kapital podjetij. Osnovna dejavnost podjetij skupaj z bogatim znanjem zaposlenih je dobila obrobni pomen. Po privatizaciji se je funkcija upravljanja skoraj brez izjem omejila le na »osamosvojeni« finančni kapital, pogosto organiziran kot finančni holding.
Izgubili pa smo tudi zgodovinski spomin. Svež dokaz? Poklicna političarka Ljudmila Novak je nedavno izjavila, da je v Jugoslaviji prevladovala težnja, da bi vsi zaposleni prejemali enake plače. V resnici je bilo ravno nasprotno. Že konec petdesetih let, leto preden je Ljudmila ugledala luč sveta, je bila v takratni državi uzakonjena enotna analitična ocena delovnih mest. Z analitičnim ocenjevanjem s(m)o že pred pol stoletja z dvajsetimi kriteriji tehtali znanje, odgovornost, napor in delovne pogoje na posameznih delovnih mestih.
V šestdesetih letih so v bivši državi mnoga podjetja začela uporabljati tudi nemški sistem REFA. Ta podaja metode, orodja in pristope za učinkovito organiziranje, poslovanje in doseganje visokih poslovnih ciljev. Sodobna mikroorganizacija dela po sistemu REFA je prinesla učinkovitejše delo ne le proizvodnih delavcev, temveč tudi strokovnjakov, kot so tehnologi, analitiki, planerji in razvojniki.
Vrhunec razvoja organizacije poslovnih sistemov v nekdanji skupni državi je predstavljala uporaba dognanj sodobne organizacijske znanosti. Ta je razkrila in utemeljila visoko stopnjo soodvisnosti med različnimi modeli organizacije vodenja na eni in učinki poslovanja na drugi strani. Kot najučinkovitejši je bil izbran participativni ali poliarhični organizacijski model vodenja.
Za takšen participativni tip vodenja poslovnih sistemov so značilne komunikacije, ki potekajo horizontalno, navzgor in navzdol, nadalje visoka stopnja zaupanja podrejenim v vseh situacijah, vzajemno prijateljsko sodelovanje, kontrolni proces na vseh ravneh in usposabljanje, usmerjeno k visokim ciljem. Prispevek posameznika v takšnem poslovnem okolju je optimalen. Takšni so seveda tudi poslovni rezultati podjetij, ko uveljavijo participativni (interakcijski) model vodenja. Projekt Zlata nit to dokazuje že dobro desetletje.
Preseneča podatek, da dokazano učinkovit sistem vodenja, poznan že ob koncu prejšnjega stoletja, ni pogosteje uporabljen. V dvanajstih letih je projekt Zlata nit zajel le dobro desetino zaposlenih v Sloveniji. Gotovo drži, da je pomen znanja s področja organizacije vodenja poslovnih sistemov močno podcenjen. Vodenje večine podjetij še vedno temelji na različnih avtokratsko arhaičnih modelih, ki ne zagotavljajo visoke ravni učinkovitosti poslovanja.
V gospodarski dejavnosti gre danes pač za (suvereno) odgovornost in pristojnost zasebnih lastnikov. Ti so namesto uporabe dokaj zahtevne sodobne organizacije našli rezerve v prekarnem delu (četrtina zaposlenih) in konkurenčni (beri: slabo plačani) delovni sili. Drugače je v negospodarskih dejavnostih. Tu gre za neposredni interes večine državljanov in bi morali zato sodobne sisteme vodenja obvezno uporabljati, pa jih na žalost ne.
Poglejmo samo zaplete, ki se kar vrstijo v javnem zdravstvu. Presenečajo kot podatki iz vesoljske sonde o neznanem planetu v vesolju. Skorajda vsi problemi te dejavnosti imajo skupni imenovalec. To je pomanjkljiva organizacija dela in poslovanja. Zgolj vrhunsko znanje s področja medicine tukaj ne pomaga kaj dosti. Organizacijski problemi so še večji zato, ker smo do nerazpoznavnosti prepletli javni in zasebni sektor. Še vedno imamo v zdravstvu veliko in dovolj predanih, dobrih in strokovnih delavcev (zdravnikov, medicinskih sester, vzdrževalcev…), manjka pa nam delavcev z znanjem o sodobni organizaciji dela in poslovanja.
Organizatorje projekta Zlata nit zato sprašujem, ali svojo aktivnost lahko usmerijo tudi na področje zdravstva in še na kakšne druge za državljane pomembne negospodarske dejavnosti. Tukaj ne gre le za položaj zaposlenih v teh dejavnostih, temveč tudi za uporabnike njihovih storitev, ki tako ali drugače delijo usodo zaposlenih.
Janez Krnc, Litija