S prvencem Alien Express, ki je za sodobnoplesno sceno pomenil svojstveno sprego urbanih plesnih tehnik in kontaktne improvizacije in je bil tvegano iskren eksperiment, sta Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek, mlada plesna ustvarjalca nezgrešljivega talenta, ustvarila pravo znamko. Z delom sta prepotovala velik del sveta, ustvarila veliko bazo sledilcev in na teh krilih ustanovila celo lastno plesno šolo. Pri Drugem letu sta zaradi tega močnega zaledja dobila precej goriva tudi v smislu solidnih pogojev za delo. Zdi pa se, da sta tokrat ubrala drugačno pot kot v »enki«, kjer sta organsko generirala material, izhajajoč iz skorajda telepatske prijateljske vezi, kar je nosilo ogromno mero potencialnosti in pri gledalcih produciralo enormne investicije v to odprto strukturo.
Če bi bilo pol toliko truda, kot ga je vloženega v premislek o tem, kaj naj bi želeli gledalci, vloženega v to, kaj poleg lastne plesne veščine želita Aliena skomunicirati, se za veter v jadrih ne bi bali.
Nemara gre tudi za problem pričakovanj, ki so uperjena v vsakršna nadaljevanja, a Drugi let definitivno ni tako odprt, tudi njegova namera je drugačna. V začetni s...
