Ko spremljam, kakšno stanje imamo danes, kaj nam je državljanom ostalo od temeljnih vrednot, ki naj bi nam jih zagotavljala EU in Nato, z grenkobo spoznavam, da je čas naivnosti dokončno minil. To nam dokazuje vedenje in ravnanje EU ob begunski krizi, kjer s(m)o povozili človeško dostojanstvo, svobodo, demokracijo pa še lasten pravni red.
Če pogledamo, kako je EU sploh nastala, se takšnemu vedenju ne moremo preveč čuditi. EU je nastala kot trgovinska unija v proizvodnji jekla med Nemčijo in Francijo. Ta je bila spočeta v strogi tajnosti, zanjo so druge države izvedele šele, ko so trčile vanjo. Podobno tajno je nastajal trgovinski sporazum z ZDA, znan kot TTIP. In ko gre za posle, je kapitalu, skoncentriranemu v multinacionalkah, malo mar za temeljne vrednote. Ob pogledu na vrstni red sprejemanja držav v EU je bil očiten interes kapitala. Prednost so imele države z večjim številom prebivalcev, kot so bile recimo Španija, Italija in Portugalska, v naslednjih etapah pa Poljska in sosednje države. Te so bile zanimiv trg za interese multinacionalk.
Vmes se je zgodil še evro, ki je dokazano političen projekt, ki koristi predvsem najmočnejši državi, Nemčiji. Dr. Jože Damijan je v svojih blogih objavil veliko študij, ki dokazujejo škodljivost tega projekta za obrobne države, kamor sodimo tudi mi. Praktičen primer je Grčija, vse države so vplačale svoj obvezni prispevek k posojilom Grčiji, ki pa je šel v poplačilo dolgov Grčije nemškim in francoskim bankam. Da ta politični projekt smrdi do tal, dokazuje pritisk predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija, da ne smejo državne inštitucije pregledovati početja državnih bank pod vodstvom evrske banke.
Da bo nevarnost še večja, naj bi vodenje evropske centralne banke prevzela Nemčija. Verjamem, da bi imel dr. Damijan rezervni načrt vrnitve na tolarje, če bi se projekt evro porušil, za sedanjega guvernerja Vasleta pa v kaj takega ne verjamem. Da je evro v težki situaciji, priča tudi primer Italije, ki je največji makroekonomski bolnik v območju evra. Čeprav sta evropska komisija in italijanska vlada sklenili nekak sporazum, zaradi italijanske narave duha ne bo izveden. Zaradi navedenih dejstev je velika verjetnost, da primer Velike Britanije ne bo osamljen, zato bi morala imeti vsaka država v območju EU, še posebno pa tiste, ki so v območju evra, rezervni načrt, ki bi stal veliko manj kot nenaden razpad.
Glede na prerivanje ZDA in Kitajske, povezave Rusije in Kitajske ter tudi Indije se mi zdi, da je evropska povezava nujna, a ne na tak način kot zdaj. Okrepiti je treba nacionalne države in določiti način sodelovanja pri skupnih interesih. Druge SFRJ preprosto ne potrebujemo in nočemo. Omejiti je treba tudi stopnjo globalizacije, sicer nas bodo vse skupaj pregazili Kitajci.
Zato se sicer strinjam s stavkom Mirka Ciglerja, da »morajo državljani v tem predvolilnem času dobiti jasne in prepričljive odgovore o EU in nas samih. Da v njih prepoznajo svoj osebni in, če hočete, nacionalni interes. Da je boj za Evropo tudi boj za nas same.«
Tu bi pristavil še svoje opažanje, zakaj niti slovenski niti evropski volilni sistem nista ustrezna. Preprosto zato, ker ni več delitve vpliva med državljani in kapitalom, temveč je ta povsem na strani kapitala. In nacionalni interesi so interesi multinacionalk, kar je enkrat nehote priznala kanclerka Merklova, ko je izjavila, da je interes BMW nemški nacionalni interes.
Dokler državljani ne bomo dobili dokaza za kakršen koli vpliv na početje EU, se verjetno ne bomo množično udeleževali evropskih volitev. Dejstvo je, in tu delim razočaranje Mirka Ciglerja nad našimi evropskimi poslanci, ki so gladko podprli TTIP in druge škodljive projekte ter zaradi svojih ozkih strankarskih projektov škodili Sloveniji. Menim, da so kandidirali zaradi svojih osebnih finančnih interesov.
Zdravko Petrič, Kostanjevica na Krki
