Če kaj, potem je za nedavno preminulo Zojo Skušek mogoče reči, da je svoje življenje posvetila knjigam. A je k temu treba v času, ko drevesa padajo za ničvredne tiskovine, dodati: knjigam z resnično težo. In to velja v največji meri tako za njen prevajalski kot za uredniški opus.
Zoja Skušek (1947–2019) je po diplomi iz primerjalne književnosti in francoskega jezika konec 60. let leta 1978 diplomirala še iz dramaturgije na AGRFT in za diplomo prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado. Po izpopolnjevanju na pariški Ecole Pratique des Hautes Etudes in na Univerzi v Berkeleyu, kjer je proučevala literaturo ameriških manjšin, se je posvetila prevajanju. Že v tretji prevedeni knjigi je leta 1974 naletela na trd oreh, na Vidca Alaina Robbe-Grilleta, na kultni novi roman, ki je takrat buril tradicionaliste v Franciji in zunaj nje. Prevod je med frankofoni sprožil polemike zaradi naslova, ki se v izvirniku glasi Voyeur, torej Voajer, a je tedanji urednik, Dušan Pirjevec, kot je kasneje skrušeno pripovedovala prevajalka, vztrajal pri tem, da mora biti naslov Videc. Te boleče izkušnje prevajalskih dilem in uredniške neprizivnosti se je spominjala vse življenje, ki ga je posvečala prav tančinam pomenov in prevodov.
Skupaj s sodelavci se je namreč lotila projekta, katerega pomena za slovenščino se mnogi ne zavedajo; izdelali so namreč terminologijo in način izražanja za semiotiko, psihoanalizo, althusserjevski marksizem, klasični strukturalizem in nekatere druge poststrukturalistične usmeritve, kot sta Derridajeva in Barthesova; prav Barthesu se je posvečala vse do nedavnega, ko je izšel njen osvežen prevod Fragmentov ljubezenskega diskurza. Leta 1984 je prejela tudi Sovretovo nagrado za prevod Bergsonove Ustvarjalne evolucije.
Prevajalski opus Skuškove obsega 61 knjig, od leposlovnih (med katerimi so Stendhal, markiz de Sade, Maurice Maeterlinck, François Mauriac, Jean Ryhs, Alex La Guma idr.) do teoretskih (Jacques Lacan, Louis Althusser, Albert Camus, Roman Jakobson, Immanuel Wallerstein, Claude Levi-Strauss, Pierre Bourdieu, Georges Veyne, David E. Stannard idr.). Napisala pa je tudi številne spremne besede.
Zoja Skušek je sodelovala z mnogimi časopisi in revijami, od Problemov do Mladine, od Radia Študent do Dnevnika. V teh svojih zapisih se je posvečala aktualnim temam, kot je zapis Ni demokracije brez boja za demokracijo iz leta 1987, predvsem pa tematiki položaja žensk in reprodukcije. Že leta 1989 je v Teleksu objavila zapis Every sperm is sacred, kot bi daljnovidno uganila, v katero smer bo zatavala tako težko pričakovana samostojna država, v devetdesetih letih pa Na ženi dom stoji, Podnevi svetnica, ponoči vlačuga, Materna ljubezen, očetna hiša in druge.
V 80. in 90. letih je bila odgovorna urednica zbirke Studia Humanitatis, od leta 1997 pa Založbe *cf. V tem obdobju je obupano opazovala, kako se je država vedno bolj umikala iz podpore nečemu tako konstitutivnemu, kot sta vednost in umetnost, a je hkrati vztrajala na tisti njen tako svojski, trmasti in humoren način.
