Dobro vemo, kako pride do velikih odkritij: osamljeni genij obsesivno čečka formule na okna in prtičke. Ne spi, pozabi jesti in izgubi stik z zunanjim svetom. Zakaj bi ga imel? Njegov um je tako izjemen, da ga drugi ne morejo razumeti, njegove ideje tako daleč pred časom, da jih v sedanjosti ujeta družba zatira. Naš genij pa se ne vda, junaško se zoperstavlja kritikom in nevernikom, saj ga žene višje poslanstvo. Njegovi gromozanski možgani so hkrati breme, izjemnost pogosto spremljajo duševne težave, recimo avtizem ali blodnjave. Vsi napori pa se poplačajo v trenutku spoznanja, ko se vse ideje sestavijo v vzkliku: »Hevreka!« V naslednjem prizoru ga človeštvo zasluženo časti in obožuje.
Vendar mit osamljenega, junaškega genija nikoli ni zares držal, danes pa je sploh zastarel, nepotreben in škodljiv. Prikazovati pot do odkritij kot čaroben proces,...
