Kritika koncerta Echo Collective: Nesmiselna vprašanja o smiselnosti poustvarjanja

Sem eden tistih, ki do skupine Radiohead gojijo mešane občutke, predvsem takrat, kadar beseda nanese na del kariere v novem tisočletju oziroma na obdobje po OK Computer (1997). Ne morem se namreč – obenem priznavajoč jim vso glasbeno posebnost – znebiti nelagodnega občutka, da dobesedno pretiravajo z načrtnim intelektualiziranjem in zapletanjem v metaglasbenem polju, četudi jim včasih to ravno ne uspeva najbolje. Govorim seveda o eksperimentu zaradi eksperimenta samega in ne zaradi raziskovanja neznanega. Problem nastane zlasti, ko zapadejo v neproduktivno reciklažo samih sebe, namesto da bi tovrstne poteze prepustili kolegom, kot so sami nekoč z albumoma Kid A (2000) in Amnesiac (2001) na avtorski način reciklirali zapuščino britanskega progresivnega rocka sedemdesetih (King Crimson, Pink Floyd). Glasba skupine Radiohead je namreč v svojem bistvu izredno prožna in prilagodljiva – v nekem eseju na temo priredb so jo celo označili za trojanskega konja popularne glasbe – ter zlahka preklaplja med žanri. Belgijski neoklasični septet Echo Collective je novo poglavje ali potrdilo te niti ne tako drzne hipoteze. Tudi njihovo početje ni postklasični spektakel, temveč prej dovršeno posvetilo skupini in albumu Amnesiac.