V svetu, tako v Evropi kot drugod, že vsaj petdeset let razvijajo boljše kakovostne povratne informacije, ki niso številčne in ki onemogočajo primerjave med posameznimi učenci, saj imajo te dokazano največji vpliv na njihov trud in dosežke. Narejene so bile številne študije (na primer Butler, Hattie, Wiliam, Black, Clarke …), ki izpostavljajo kakovost in so pokazale prednosti opisne povratne informacije ter slabosti številčnega ocenjevanja. Slovenska (odločevalska) stroka večinoma spregleduje, da se morda prav v tem skriva razlog za negativen odnos slovenskih učencev do šole. Da je formativno spremljanje v svetu razširjeno in uveljavljeno, kaže tudi dejstvo, da so tuji strokovnjaki izredno zaželeni kot svetovalci in predavatelji na različnih mednarodnih posvetih in so zasedeni po dve leti vnaprej.
Strinjam se, da je na tem področju treba učitelje izobraževati in usposabljati. Kljub nekaterim dosedanjim naporom se kaže predvsem primanjkljaj pri strokovnjakih s samozavestnimi in realnimi izkušnjami, ki bi znali uporabiti tudi slovensko znanje tistih, ki se že leta in desetletja ukvarjamo s formativnim spremljanjem znanja.
Jasno je, da je ob uvedbi formativnega spremljanja znanja to sprva zamudnejše od dotlej uveljavljene prakse. To bi se zgodilo tudi, če bi na primer obstoječo ocenjevalno lestvico od 1 do 5 spremenili (spomnimo se težav ob ukinitvi opisnih ocen za šport, umetnost…). Zato to ne more biti razlog, da formativno ocenjevanje znanja kategorično odklanjamo, saj so marsikje po svetu – ob klasičnih pomagalih – razvita tudi številna e-orodja, ki so v pomoč in podporo učitelju, učencu in staršem.
Dr. Umekova pravi, da je »opisno ocenjevanje na videz všečno, za velik del staršev pa nesprejemljivo«. Tudi takšno razumevanje staršev je razumljivo, saj iz lastne šolske izkušnje poznamo zgolj številčno ocenjevanje. A ob temeljnem vprašanju, ki ga v procesu uvajanja formativnega spremljanja znanja pogosto namenimo staršem, ali morda to pomeni, da se otroci pred vstopom v šolo niso naučili hoditi, govoriti, nekateri tudi brati in pisati, ne da bi jih številčno ocenjevali, se številni med njimi zamislijo.
Starši, otroci in učitelji vsekakor potrebujemo izkušnjo in znanje, da lahko spremenimo stališče in mnenje. In številni učenci in starši, ki so že spoznali formativno spremljanje znanja kot sestavni del vsakodnevnega pouka, so tudi spremenili svoje poglede in takšen način dela popolnoma sprejemajo. Zato tako dr. Umekovo kot druge strokovnjake vabim, da si tak način dela ogledajo tudi v živo, v učilnici.
MATEJA PERŠOLJA, OŠ Preserje pri Radomljah, avtorica priročnika Formativno spremljanje znanja v praksi
