Asimilacijski pritiski na ta prostor so bili že tedaj tako siloviti, da se je obnje na koncu 19. stoletja javno spotaknil celo tržaški škof mons. Juraj Dobrila s svojim vizionarskim opozorilom, da se bodo nekega dne »Slovani v Istri dvignili na način, ki ne bo ugoden za Italijane«. Kar se je med drugo svetovno vojno tudi zgodilo, zlasti spričo brutalnih pritiskov fašizma, ki so pognali v svet okrog 120.000 Slovencev in Hrvatov, in prispevalo k povojnemu eksodusu. Vmes si je Italija priključila še Ljubljansko pokrajino in tudi tam začela izvajati »etnično melioracijo«.
Italijanska travma v zvezi z vzhodno mejo pa se je po koncu druge svetovne vojne zavlekla vse do današnjih dni. Italija se denimo nikoli ni sprijaznila s pariškim mirovnim sporazumom (1947) in iz njega izvirajočo izgubo vzhodnih ozemelj, saj je že v nekaj tednih po njegovem podpisu uradno terjala njegovo revizijo. Tudi londonske spomenice o soglasju (1954), s katero je bila de facto vzpostavljena nova meja med Italijo in Jugoslavijo, si italijanske vlade, tudi levičarske, ob njihovem neprestanem spogledovanju z desnico nikoli niso upale predložiti parlamentu v ratifikacijo. Iredentisti so pokazali svojo moč tudi ob sklenitvi Osimskih sporazumov (1975), ki so mejo med Italijo in Jugoslavijo zakoličili tudi de iure. Pognali so se proti njim s silovito propagandno kampanjo in dosegli, da dolga desetletja nobena italijanska vlada ni želela sprejeti finančnih sredstev, ki jih je Slovenija nakazala skladno z določbami Osimskih sporazumov. Kar naj bi, očitno, ustvarilo pravni temelj za morebitno kasnejše spodbijanje sporazumov. Hkrati so ob tem prerivanju okrog Osima izsilili Solanov kompromis, s katerim si je Italija izborila prednost na slovenskem nepremičninskem trgu pred drugimi članicami EU.
In ob tem načrtno gojenem občutku krivičnega miru smo dočakali najprej padec berlinskega zidu in nato še razpad Jugoslavije, ko so se te mračne sile v Italiji celo povzpele na oblast in prek institucij italijanske države in tudi v zakulisju sprožile svojo novo veliko ofenzivo do svojih vzhodnih sosedov. Najprej z zahtevo po reviziji Osimskih sporazumov, nato z vsiljevanjem projektov istrske avtonomije in čezmejne regije ter na koncu s ponujanjem najrazličnejših ugodnosti za prebivalce izgubljenih vzhodnih ozemelj, predvsem z zakonom Boniver in zakonom o dvojnem državljanstvu, kar je sprožilo val »kupovanja duš« in ostre odzive javnosti, vključno s slovensko in hrvaško Cerkvijo.
Stvari so se umirile šele z vstopom Slovenije v EU in evroatlantske povezave, vendar nedavne izjave Antonia Tajanija in Mattea Salvinija ter frenetični aplavz, s katerim so jih prisotni v Bazovici pozdravili, kot tudi kasnejša sporna izjava predsednika republike Sergia Mattarelle kažejo, da velik del Italije, vključno z vrhovi njene politike, še ni požrl izgube vzhodnih ozemelj. Tajani si je pri tem dovolil stegovati roke po tujih ozemljih celo na položaju predsednika parlamenta Evropske unije, ki je nastala kot prvi in edinstven mirovniški projekt v zgodovini evropske celine. Upati je le, da so to poslednji trzljaji tiste Evrope, ki bi jo radi pozabili, in da bo EU, kot zgodovinski projekt miru, »stala in obstala« ter vzdržala sunke preživelih nosilcev te mračne evropske preteklosti.
Milan Gregorič, Koper
