Vprašanje neraziskane in nerazčiščene družinske ter neizogibno tudi družbene prtljage je pogosteje del literarne obdelave, v letošnji sezoni ljubljanske Drame pa eksplicitno naslovljeno že v drugem uprizarjanju domače dramatike (po V imenu matere; pa tudi kot integralni del Deklice s strunami). Ob kompleksnosti teme z močno intimno in kolektivno razsežnostjo nasičenost tovrstnih vsebin ni prevelika, prej odraz osebne senzibilnosti, ki se, kot kaže, še posebej manifestira v negotovih časih. In tako Nebojša Pop - Tasić s prav za tokratno uprizoritev napisanim besedilom izoblikuje paradigmatično situacijo, ki v somnambulnem stanju in deloma poetičnem jeziku spoji sence preteklosti, zbegano sedanjost in vprašljivo obljubo za prihodnost.
Tako se znajdemo spet na začetku; ne s pomensko odprtim koncem in vprašanjem v sedanjosti za prihodnost, temveč v momentu napol zavedne slutnje o konfliktu preteklosti v sedanjosti, ki še ni razprla potrebne občutljivosti za soočenje. (Foto: Peter Uhan)
V eni od mnogih neprespanih noči ima Sina (Saša Tabaković) ob joku dojenčka in z ženo v porodnišnici prividne blodnje in bizarni obisk Sinovih že preminulih predn...
Znanec, profesionalni glasbenik, a tudi velik operni navdušenec, se je na mojo aktualistično omembo pred premiero domačega projekta z Mozartom odzval...
