Kapetan George Mackenzie, veteran bitk

George Henry Mackenzie se je rodil v škotskem North Kessocku leta 1837. Šolal se je v bližnjem Aberdeenu, pa tudi v Franciji in Nemčiji, kjer je začel igrati šah. Še pred dvajsetim letom je pristal v vojski in dolžnost ga je vodila v Južno Afriko in Indijo. Po nekaj letih se je vrnil, pustil vojsko in v Dublinu presenetljivo dobil dvoboj z mojstrom Georgeem Macdonnellom. A ni imel miru: leta 1863 je odšel v ZDA in se v državljanski vojni boril na strani Severa.

Po vojni se je George nastanil v New Yorku, se posvetil šahu in v naslednjih 15 letih osvojil prav vse turnirje na ameriških tleh. Šele leta 1878 je dočakal prvo vabilo iz Evrope; v Parizu je bil odličen četrti. Odtlej je redno potoval na evropske turnirje in bil vedno visoko, doma pa – zlasti po odhodu Jamesa Masona – šampionski. Tako na Dunaju 1882 kot v Londonu leto pozneje je bil peti med največjimi mojstri, svoj življenjski uspeh pa dosegel pri 50 letih: v Frankfurtu je leta 1887 z naskokom povozil evropsko elito. Manjkal je le svetovni prvak Wilhelm Steinitz. Dobro formo je Mackenzie vzdrževal še nekaj let. Vsaj po enkrat je premagal vse vodilne mojstre, bil nesporno v vrhu in kratek čas veljal celo za drugega igralca sveta. Do dvoboja za naslov prvaka pa le ni prišel; letom se je dobro upiral, a ga je spomladi leta 1891 na hitro pokosila tuberkuloza.

Kot le še njegov slavnejši sodobnik Steinitz je bil Mackenzie vešč vseh prvin šaha. Bil je vsestranski igralec, po škotsko trmast, a tudi v zrelih letih zelo učljiv in prilagodljiv. Otvoritev se je loteval tako na starinski kot moderen način, lahko je igral romantično ali pa cinično. Kot pravi vojak je na šahovnici naredil, kar je bilo pač potrebno za uspeh. Tu je njegova večno zelena partija s tedaj največjim tekmecem za primat v ZDA…