Postblokovska svetovna ureditev razpada, kdo jo bo sestavil? To je bilo vprašanje, ki mu je v odmevnem sobotnem nastopu na letos že 55. varnostni konferenci v Münchnu iskala odgovor nemška kanclerka Angela Merkel. Brez zanjo značilnih zapiskov je pred zbranim občinstvom, kjer ni bilo najvišjega predstavnika zelo številne ameriške delegacije, podpredsednika Mika Pencea, v energičnem govoru naslovila vse aktualne mednarodne probleme od političnih in trgovinskih do varnostnih in okoljskih. »Priče smo velikemu pritisku na ureditev, ki smo je vajeni, in vprašanje je, ali razpada v drobir in ali vsakdo misli, da jo lahko reši sam zase,« je ocenila. Po njenem bi moral vsakdo »stopiti v čevlje drugega« in pomagati pri »iskanju za vse zmagovite rešitve«.
Zunanjepolitična oporoka Merklove
Kot pomemben člen stabilnosti je tako Merklova izpostavila zvezo Nato, glede katere Donald Trump zaveznikom pošilja dvomljive signale, čeprav je generalni sekretar zavezništva Jens Stoltenberg prav v bavarski prestolnici novinarjem (ob njihovem muzanju) zagotavljal, da v vsakem pogovoru z ameriškim predsednikom dobi zagotovilo, da ima ne le »rad Nato, ampak ga tudi stoodstotno podpira«. Kot v nekakšni zunanjepolitični oporoki svojega zahajajočega kanclerstva, ki je mnogo bolj cenjeno na tujem kot trenutno doma, je poudarila svojo zavezanost multilateralizmu in zatrdila, da mednarodnih institucij (in z njimi dogovorov) ne moremo enostavno rušiti. Tako je bila kritična tudi do ameriškega umika iz Sirije zaradi verjetnega posledičnega okrepljenega vpliva Rusije in Irana v regiji ter iz Afganistana, ki bo po njenem mnenju ogrozil vso dosedanjo mednarodno varnostno operacijo, v kateri sodelujejo tudi nemški vojaki.
Ko je govorila o odnosih z Rusijo, se je strinjala, da je Moskva s svojim raketnim programom kršila določila pogodbe z ZDA o prepovedi balističnih izstrelkov srednjega dosega (INF) in sprožila ameriški odstop od nje. Ne sprejema pa trditev Washingtona o spornosti uvoza ruskega plina in s tem povezanega plinovoda Severni tok 2. Spomnila je, da je (Zahodna) Nemčija iz Rusije uvažala plin med hladno vojno, in ni razloga, da ga ne bi zdaj. Branila je tudi jedrski sporazum z Iranom, kritike na račun ameriške administracije pa naslovila še v imenu nemške avtomobilske industrije. Kot pravi šok zanjo je navedla stališče ameriškega ministrstva za trgovino, da so nemški in evropski avtomobili nasploh grožnja nacionalni varnosti ZDA.
Pence kot na Trumpovem zboru
Merklova je bila deležna odkritega aplavza navzočih udeležencev konference z izjemo svetovalskega in sorodstvenega para ameriškega predsednika Ivanke in Jareda Kushnerja. Mnogo bolj zadržano se je publika odzvala na nastop Pencea, ki je izzvenel kot okorna repriza retorike iz hladne vojne, v kateri je med drugim Trumpa označil za »prvaka svobode« in ob pogledu na Venezuelo dejal, da se »v zadnjih tednih vidi, kaj se zgodi, ko se svobodni svet in svobodoljubni ljudje zedinijo okoli neke zadeve«. Pence je brez poimenovanja izpostavil Turčijo in njeno kupovanje ruskih raketnih sistemov, ko je dejal, da ne bodo mirno gledali, »kako Natove zaveznice kupujejo orožje od naših nasprotnikov«. Znova pa je ponovil poziv evropskim podpisnicam sporazuma z Iranom, da od njega odstopijo in se pridružijo ameriškemu pritisku na Teheran. Amanda Sloat z Brookings Institution je ob tem ocenila, da je Pence zvenel bolj v duhu nastopa na Trumpovem zborovanju kot pa pred transatlantskim občinstvom.
