Križna jama, cvetoče Blejsko jezero (vključno z gnijočimi algami na zaraščenem kopališču na sotočju Save), poletni neznosni smrad sanitarij na Komni ter Kredarici, odurna zelena mlakuža izpod Doma pri Triglavskih jezerih, škodljiva gradnja nepotrebnega povezovalnega kanala CO preko zaščitnih con ljubljanske pitne vode itd., to je le nekaj izbranih primerov posledic nestrokovnega pristopa in neodgovornega izživljanja slovenskih »strokovnjakov«, ki so (brez praktičnih izkušenj) prepričani, da na področju zbiranja, odvajanja ter čiščenja odpadnih voda vse vedo in vse obvladajo. Zatorej je po njihovo popolnoma neumesten ter nepotreben vsak strokovni nasvet, dvom, konstruktivna strokovna kritika, kaj šele bogokletni pozivi k potrebnim neodvisnim strokovnim revizijam njihovih projektov.
Medtem ko je drugje projektantski honorar premo sorazmeren kvaliteti strokovnega znanja in praktičnim izkušnjam, je nasprotno pri nas ta odnos obratno sorazmeren. Zatorej se pri nas poverja projektiranje naprav (ne oziraje se na stopnjo strokovnega znanja in posledično na škodljive ter nereverzibilne ekonomske in ekološke posledice) vedno zgolj najcenejšemu ponudniku (ki pa je po končnem obračunu tudi dosledno daleč najdražji). Torej nam odgovorni vedno za na začetku peščico denarja ponudijo končno ogromno (pre)drage muzike. Pregovor namreč pravi: »Neumnost je treba (pre)plačati.«
Plavajoče blato v iztoku čistilne naprave je očiten dokaz nedopustno slabega delovanja (poddimenzioniranih, ceneno ter nezadostno opremljenih) čistilnih naprav, na kar bi morali takoj ustrezno reagirati (slepi, gluhi in nemi) državni uradi. Ta naprava zaradi nedopustnega in škodljivega vpliva na okolje sploh ne bi smela dobiti gradbenega in uporabnega dovoljenja, saj je strogo prepovedano uvajanje iztoka čistilne naprave neposredno v suhi ali presihajoči vodotok (še posebno pa v kraški požiralnik).
V zakonodajah naših alpskih sosedov se praviloma dopušča uvajanje iztokov čistilnih naprav v vodotoke zgolj pri kvocientih razmerij mešanja med nizvodnim srednjim nizkim pretokom in letno srednjo vrednostjo sušnega odtoka ČN, večjih od 5. V primeru ekološkega ogrožanja in uničevanja enkratne Križne jame pa sem prepričan, da na tujem tudi takega priključka sploh ne bi dovolili. Ustrezne konstruktivne rešitve tega problema projektant očitno ni bil sposoben najti, torej bo treba to delo poveriti nekomu z nekaj večjo stopnjo znanja in predvsem praktičnih izkušenj.
Medtem ko sem bil nekoč ponosen na našo lepo, čisto in z naravnimi lepotami obdarjeno deželo, pa se dandanes pogosto sramujem našega brezbrižnega ter nemarnega odnosa do narave. Tudi tuji turisti postajajo vedno manj »razumevajoči« in tolerantni. Pljuvamo torej v lastno skledo, ko brezbrižno uničujemo naravne lepote in pozabljamo, da brez čiste, zdrave pitne vode ni življenja. Porabne ter odpadne vode moramo očiščene vračati v naravni krogotok, da bodo tako lahko ponovno vir življenja.
Strokovni kritični dialog je porast znanja, strokovna brezbrižnost pa je le vse večja stagnacija ali celo propad znanja.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana