Veleindustrijalec PETER KOZINA
Ljubljana, 21. februarja. Davi ob 9. uri je preminul širom države znani slovenski veleindustrijalec tovarnar g. Peter Kozina. Smrt ga je dohitela v najlepši dobi 53 let. Pred 14 dnevi je obolel in zdravniki so ugotovili pljučnico na podlagi zastrupljenja. Pokojnik sam je izjavil, da se je najbrž zastrupil z ribami, ki jih je jedel v Beogradu. Po 14-dnevni mučni bolezni, med katero je pa kazal nenavadno odporno silo, je davi odšel od nas za vedno. Umrl je na svojem stanovanju na Bregu št. 20. (…)
Njegov največji podpornik pri tem podjetju je bil rajnki dr. Ev. Krek, ki mu je tudi preskrbel za tedaj veliko vsoto pol milijona kron posojila. S tem denarjem je šel zidati Peter Kozina prvo tovarno čevljev v Sloveniji in je tako tudi ustanovitelj industrije v Tržiču. Pri ustanavljanju te tovarne je pa moral premagati velike težkoče, kajti tržiški Nemci so na vse kriplje skušali preprečiti zidavo slovenske tovarne v Tržiču. Tedanji nemški župan Mally mu je trikrat ustavil zidavo tovarne. Bil jim je trn v peti, ker so po njegovi zaslugi dobili v tržiškem občinskem svetu večino Slovenci. Nemci so celo dosegli, da mu je gospodarska zadruga odpovedala posojilo, preden je bila tovarna dograjena.
Neumornemu in energičnemu Petru Kozini se je pa posrečilo dobiti novo posojilo, s katerim je l. 1911 tovarno za čevlje dovršil. Tovarna je procvitala od leta do leta in je bila že pred vojno aktivna. (…) V inflacijski dobi je njegova tovarna preživela težke čase. Pod strokovnim vodstvom Kozine je podjetje srečno prebrodilo vse finančne težkoče. Pred leti je Peter Kozina sklenil z državo pogodbo za dobavo velike količine čevljev ter sprejel tako neugodne pogoje, da je pri tem trpel milijonsko škodo. Kljub temu je začel s prezidavo in modernizacijo svoje tovarne. Preden se je lotil tega velikega dela, so ga pregovarjali, naj uživa sadove svojega 30-letnega dela v miru. Toda podjetni Peter Kozina tega ni mogel storiti kot delaven človek in iz ljubezni do svojega delavstva, kateremu bi v tem primeru pretila brezposelnost. Leta 1925 je končal z modernizacijo svojega podjetja, ki se lahko kosa danes z najmodernejšimi sličnimi tovarnami v Evropi. Zadnja leta se je popolnoma posvetil organizaciji tovarne in trgovine, ki je začela lepo uspevati. Usoda je pa hotela, da mu ni bilo dano uživati sadov svojega dela.
S pokojnim Kozino leže v grob eden najmarkantnejših predstavnikov slovenske gospodarske podjetnosti, mož, katerega bi lahko nazvali slovenski Bata ali Ford. Naj mu bo lahka domača zemlja.
Slovenski narod, 21. februarja 1930
Pogreb Petra Kozine
Zadnja pot Petra Kozine je bila mogočen izraz spoštovanja pokojnikove podjetnosti, obenem pa tudi izraz ljubezni, ki jo je pokojnik užival v življenju zaradi svoje preprostosti in lepega značaja.
Dosti pred pol 5 popoldne, ko je bil napovedan pogreb, so se pred pokojnikovo hišo na Bregu pričele zbirati velike množice občinstva, ki se je razvrstilo v gost špalir. Krsto s pokojnikovim truplom je blagoslovil stolni župnik, kanonik dr. T. Klinar, nato pa se je s toplimi, prisrčnimi besedami poslovil od pokojnika predsednik Zveze industrijcev g. Dragotin Hribar, slaveč njegove čudovite zmožnosti, ko je takorekoč iz nič ustvaril nekaj velikega. Naglasil je težko izgubo, ki je z njegovo smrtjo zadela slovensko gospodarstvo in vrste slovenskih podjetnikov.
Nato se je razvil impozanten žalen sprevod po Bregu, Turjaškem trgu, Gosposki in Wolfovi ulici, Miklošičevi cesti, Komenskega ulici, Vidovdanski in Kette-Murnovi cesti do pokopališča pri Sv. Križu. (…)
Slovenski list, 24. februarja 1930
Tridesetletnica obstoja znamke »Peko« čevljev
Svoji narodni zavesti smo dolžni, da se spomnimo življenjskega dela in uspeha našega pionirja osamosvojitve na polju čevljarske industrije, februarja meseca 1930. umrlega slovenskega selfmademana, gospoda Petra KOZINE, tega čevljarja v velikem, doslej pri nas nedoseženem stilu.
Razdobje 1903. do 1933. skriva v sebi nepregledno vrsto nacionalnih in gospodarskih zaprek, naravnih in umetnih ovir, ki so se zoperstavljale v vedno novih oblikah Petru KOZINI na njegovi trnjevi življenjski poti, večni borbi s sovražnim tujim kapitalom, ki je žilavo branil svoje doslej neugnane, skrbno čuvane postojanke. Sila zanimivi so njegovi prvi pohlevni in skromni poizkusi, da osamosvoji čevljarsko obrt od pohlepne tujine, prepreči odtakanje zaslužka dela naših rok in naših potnih srag v tujino. (…)
Ustvarjajoči duh Petra KOZINE ni miroval, dokler ni leta 1923. postavil po ponovni prezidavi in povečavi impozantno tvorniško stavbo, kakor se z njo ne more postaviti nobena čevljarska industrija v Jugoslaviji. (…)
Domovina, 27. aprila 1933
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
