Ob stalnih kolobocijah, ki jih uprizarja ministrstvo za obrambo (kot pri razpadajočih škornjih, primernejših za parado kot za vaje po naših grapah in nordijski tundri), je najbrž razumljivo nasprotovanje Levice, precej manj pa je razumljiv molk vseh drugih. Neznosno je opazovati, kako je najbolj »odgovornim« v tej državi tuj pomen odgovornosti in kako se brez sramu in slabe vesti upajo norčevati iz lastnih državljanov, ko (brez koncepta) kupujejo (pre)drago opremo za organizacijo, ki že dolgo ni več obrambna, namesto da bi poskrbeli za tisto, kar državo zares dela močno, stabilno in varno. Za solidarnost, za pravno in ekonomsko varnost državljanov, za odpravo revščine in predvsem za upanje, da nam bo jutri bolje.
Vedno znova se potrjuje, da ni varna država z do zob oboroženimi prebivalci in armado, ki s svincem svetu vsiljuje mir in z okupacijo osvobaja nesrečnike, ki imajo na svojem ozemlju kar koli upleniti. Da nikoli ni bila in ne bo varna država, ki domoljubje išče s pompoznimi rituali, sfabriciranimi miti in lažnimi novicami. Naša polpretekla izkušnja z jugoslovansko armado je zadosti poučna: ena najmočnejših armad na celini se je sesula sama vase tisti trenutek, ko so njeni pripadniki začutili, da to ni več njihova armada. Plačanci le redko premagajo tiste, ki nimajo česa izgubiti, ki se bojujejo za svoje na svojem, za ideale, za upanje in svobodo po lastni izbiri. V vsej znani zgodovini nikoli nismo bili okupator. V službi osvajalne »obrambne« organizacije pa smo del stroja, ki počenja prav tisto, kar se normalnemu človeku zdi neetično in nemoralno: sodelujemo pri vprašljivih, problematičnih in spornih projektih v interesu nekaterih, če ne celo enega samega zaveznika.
Ne gre spregledati, da je na čelu ministrstva spet nekredibilen človek, ki je bil že enkrat najbolj odgovoren za podoben nakup. Tudi takrat je bilo vse transparentno, ugodno in nujno. Kot zdaj, ko nam spet prodaja podobno zgodbo. Kljub temu da vsi vemo, kako se je zadeva končala oziroma se ni zaradi zastaranja. Kako naj kolikor toliko razumen človek pričakuje, da bodo isti igralci tokrat igrali drugačno igro? Si upa gospoda, ki tako vehementno zagovarja naš interes v Natu, preveriti voljo ljudstva ob tem, da je z vsako informacijo o nakupu oklepnikov, ki uide v eter, vsa zgodba bolj neverjetna, nepregledna in diskreditirana? Naj mi nekdo od odgovornih razloži, zakaj in v čem je ta nabava nujna za našo obrambo? Tukaj in zdaj, ne v puščavah Azije in Afrike. Naj mi dokaže, da so oklepniki pomembnejši od podhranjene znanosti, sesutega zdravstva, obubožanih ljudi in celo od nabave helikopterjev za nujno medicinsko pomoč.
Če mi to dokaže, sem pripravljen še sam prispevati kak dobrodelni evro za njihovo nabavo. Do takrat pa bom sklepal, da imam opraviti z ljudmi z že zdavnaj zlomljeno hrbtenico. Naši oblastniki so že zdavnaj prodali dušo hudiču in se v našem imenu odločili za orožarsko hobotnico, za sramotno rezilno žico na meji, za lagerje na sredozemskih otokih in za smrt tisočev na begu ali na poti v znosnejše življenje, ker so s sodelovanjem v tej zgodbi izgubili vso človečnost. Oklepniki so samo simbol nekarakterne, nehumane in nemoralne politike, ki nikoli ni bila in nikoli ne bo v našem, v javnem interesu ali v interesu humanosti.
Seveda bodo naši preračunljivci kalkulirali in računali, kaj bi (predvsem oni) lahko izgubili, če se odrečemo temu, milo rečeno, spornemu nakupu. Tega ne vem, vem pa, da smo s hlapčevanjem »zaveznikom« že zdavnaj izgubili samostojnost in ponos. Mi kupujemo od »zaveznikov« bagatelo v vrednosti 30 milijonov in več ter smo le nepomemben partner tistemu, ki mesarju iz puščave prodaja za 110 milijard in več te iste opreme. Brez sramu. Saj smo zavezniki. Zunanji minister, oče rezilne žice, pa po svetu skrbi za uravnoteženost odnosov.
Emil Brence, Ljubljana
