Namreč, kolikor jaz razumem sodržavljane, ne prenesemo vzrokov. Z vso ognjevitostjo se pri nas raje zapičimo v posledice. Te potem osvetlimo, jih neusmiljeno analiziramo in tudi strogo obsodimo kot nenaše, nam tuje, kot nekaj, česar je zmožna samo ona druga stran… O drugače mislečih sicer nič slabega, naj le bodo takšni, a ne, ker je to v redu, naposled smo tudi mi drugačni in je to naša demokratična pravica, ki si je ne pustimo vzeti, ampak da bi se kar vsakdo kitil z njo, o, to pa že ne!
Bilo bi nesmiselno, če bi našteval podrobnosti. Tudi sam sem že sklenil, da ne bom več pisal, ker ni zato nič boljše, če še kdo kaj pove ali napiše. No ja, posebne škode zaradi tega pa tudi ni… Toda razmere so pri nas tako trdno zabetonirane, da jih nobeno zaletavanje ne more omajati. Vedno se konča pri naših in vaših, vseeno, ali razumnikih ali nerazumnežih, bogatih ali revnih, delodajalcih ali delojemalcih. Se pa da ugovarjati že poimenovanju: tolikokrat okarani delojemalci, če smo dosledni, sploh ne jemljejo dela, ampak ga dajejo, za plačilo svoje delo prodajajo delodajalcem, da ti z njim bogatijo. Da ne bo pomote, seveda ni to nič grdega, a če se delodajalcem to ne bi splačalo, dela ne bi prepuščali drugim. Stavim glavo, da bi ga obdržali zase. Torej je neokusno, da se nenehno trkajo po prsih, češ da so nesebični delodajalci dobrotniki, ker so v resnici le nepogrešljivi člen v ustvarjalni verigi, brez katere ne bi bilo kruha za nikogar.
Zakaj to zapisujem tako grobo? Ker me bolijo ušesa od agresivne ekonomske znanosti, zaradi katere ne znamo več niti misliti na preprost človeški način. Ošabna ekonomija se je tudi sicer povzpela vsem drugim vedam na glavo kot edina še potrebna znanost, kot edina še dovolj dostojna in vredna še neprimerno več denarja, kot si ga prisvoji, da lahko bogati še hitreje obogatijo in postanejo še bogatejši… Da bo vsak hip namesto trenutno najbogatejših 26 ostal na koncu samo še en sam, ki ne bo imel samo polovice svetovnega premoženja, kot ga ima zdaj tistih 26, ampak bo kar ves svet samo njegov… Mogoče se bo potem komu v glavi le posvetilo, da se bo vprašal, ali ni nekaj narobe s to nesrečno človeško vrsto, ki se je skozi toliko desettisočletij razvijala samo zato, da lahko zdaj z enim samim pritiskom na gumb uniči vse živo na tem planetu. In da je obnorela vse homo sapiense, da živijo samo še za dobiček. Ker da vse drugo ne šteje.
Nihče se niti potihoma ne vpraša, ali je bilo vredno v preteklosti ustvarjati toliko lepega, tudi tako zelo koristnega pa dobrega, pametnega, no, recimo raje modrega, včasih celo veličastnega? Če te stvaritve kot človekov prispevek primerjamo s togo in mrtvo fiziko in matematiko, ki samo je, ki samo obstaja, ki se samo pusti odkrivati.
Se opravičujem. Seveda me je zaneslo. Na tej strani smo vendar zato tu, da se čim bolj preprosto jezimo na človeške slabosti in posledice naših neumnosti, ki se jih da zviška ozmerjati in jih naprtiti na en sam naslov večno zasmehovane strani, kajpak obrabljene, iz izbire levo-desno, ki se je doslej na koncu vselej izrodila v primitivno nasilje… Ampak zaboga, ne bodimo tako krivični, kakšno pa naj bi bilo nasilje drugačno kot primitivno, ko ga praviloma vselej spočenjajo prav najbolj izkoriščani, ki niso imeli druge možnosti, kot da so ostali pač primitivni… Skupaj z redko čutečimi intelektualci, ki se jim pridružujejo le iz ogorčenja in obupa. Iz ogorčenja in obupa se rojeva tudi upor. Se rojevajo revolucije. Upor in revolucije niso lepe reči, saj kjer so jih poskušali napraviti lepe in dostojne, so se pač izjalovili. Žal. O tem je treba včasih tudi kaj razmisliti, pravočasno, preden se začno sitnosti. V mladih letih sem na Poljskem poslušal priljubljene vice Radia Erevan. Vprašanje se je glasilo: Ali je v Švici mogoča revolucija? Odgovor: Mogoča. Toda le čemu?
Je treba še kaj dodati, da bi nehali biti hudobni in se jeziti in zmerjati? Ali pa je to tako temeljna demokratična pravica, da ne more biti prave demokracije brez tega?
Milan Maver, Ljubljana
