Protivladne demonstracije v Sudanu, ki jih ob petkovih molitvah vse bolj podpirajo hodže, so se razširile na 35 tamkajšnjih mest. Menda so največje v zgodovini države. Vstajo vodi Združenje sudanskih stanov, v katerem so sindikati zdravnikov, odvetnikov, novinarjev, učiteljev in drugi. So vseh političnih usmeritev in nimajo enega voditelja, a uspelo jim je oblikovati skupno izjavo za svobodo in spremembe, v kateri poleg odstopa Omarja Al Baširja zahtevajo tudi več lokalne avtonomije.
Upor srednjih slojev proti samodržcu
Videli bomo, ali bo ta revolucija boljša od revolucij v letih 1964 in 1985, ko so razočarale tradicionalne politične stranke. Glavno vprašanje za zdaj pa je, ali se bo vojska, podobno kot v letih 1964 in 1985, obrnila proti svojemu gospodarju. Al Bašir je že zagrozil s sirsko prihodnostjo Sudana, če bodo demonstracije vodile do državljanske vojne in kaosa. To pomeni, da je kot Bašar Al Asad v Siriji in Nicolas Maduro v Venezueli pripravljen tudi na uničenje svoje domovine in pobijanje svojih rojakov, samo da bi se obdržal na oblasti. Pod streli njegovih policistov, ki proti množici včasih uporabljajo pravo strelivo, naj bi doslej umrlo že 45 nasprotnikov režima.
Nasilje, s katerim poskuša 75-letni Al Bašir ohraniti oblast, pa škoduje njegovim odnosom z zahodnimi državami, ki jih je v zadnjih letih izboljšal. Sicer je Zahod od 90. let naprej proti njemu izvajal sankcije zaradi njegove podpore islamskim teroristom, potem pa zato, ker je spodbujal pobijanje, posiljevanje in ropanje v Darfurju. Leta 2009 je proti njemu haaško mednarodno kazensko sodišče napisalo obtožnico. Vendar je v zadnjih letih EU začela z Al Baširjem sodelovati v reševanju migrantske krize, saj gre skozi Sudan pomembna pot migrantov proti Evropi, zlasti iz Eritreje. Nemčija tako uri sudanske policiste. Ameriški predsednik Donald Trump, ki kot že prej Barack Obama z Al Baširjem sodeluje proti terorizmu, pa je odpravil sankcije proti Sudanu, ki jih je leta 1997 uvedel Bill Clinton.
Izboljšanje odnosov z Zahodom pa ni odpravilo gospodarskih težav. Samo lani je BDP padel za 2,3 odstotka, a število prebivalcev se hitro povečuje, samo v zadnjih 30 letih kljub izgubi Južnega Sudana s 20 na 40 milijonov.
Vladavina generalov in grabežljivcev
Kleptokratski režim, v katerem ima glavno besedo skupina generalov, islamistov in grabežljivih poslovnežev, si še vedno ni opomogel od odcepitve Južnega Sudana leta 2011, ko je izgubil večji del prihodkov od nafte, ki je najpomembnejši proračunski vir. Al Bašir je poskušal priti do denarja z njegovim tiskanjem, kar je povzročilo hiperinflacijo. Mednarodni denarni sklad pa je za nova posojila zahteval drastične ukrepe. Al Bašir je hotel zmanjšati velikanski proračunski primanjkljaj s tem, da je ukinil subvencije kruha. Večina vladnih izdatkov pa je še naprej namenjena vojski in policiji.
Na oblast je prišel z državnim udarom leta 1989, pri čemer ga je podprl Iran. Vendar se v zadnjih letih opira na zalivske države, tudi na Savdsko Arabijo, ki mu lahko finančno pomagajo. Zato pa Sudan sodeluje v vojni v Jemnu proti tamkajšnjim šiitom, ki jih podpira Iran. Sudanu z gorivom in pšenico pomagata tudi Turčija in Rusija, ruska zasebna podjetja pa urijo Al Baširjeve vojake in policiste. Pred nekaj dnevi pa je obiskal Egipt, očitno z namenom, da bi se od Abdela Fataha Al Sisija učil, kako naj umiri proteste.
