Pozivi v javnosti, da moramo na tokratnih volitvah prevzeti odgovornost (?), iti na volitve ter prepričati tudi druge, da storijo enako, so jalovo početje. Usoda EU in njenih državljanov ni odvisna od volitev, temveč od učinkovitosti njenega upravljanja. Obeti niso dobri, saj je v pogodbo o ustanovitvi Unije (10. člen) zapisana določba, da njeno delovanje temelji na političnem sistemu s konca 18. stoletja. Takšna ureditev, to je predstavniška demokracija, ne zagotavlja izpolnitve pričakovanj državljanov Unije.
Podatki o nazadovanju udeležbe volilcev na dosedanjih evropskih volitvah so dovolj zgovorni. Od prvih volitev leta 1979 udeležba volilcev vztrajno pada. Na zadnjih volitvah je udeležba padla skoraj za tretjino, z 61,99 v letu 1979 na 42,45 odstotka v letu 2014. V Sloveniji je bila na zadnjih volitvah udeležba še bistveno nižja, komaj 24,4-odstotna.
Kam in zakaj se je izgubilo začetno navdušenje nad Unijo? Očitno je javnost vse bolj spoznavala, da v praksi državljani Unije kljub deklaracijam nismo temelj njenega delovanja. Razlog je zanesljivo sistem predstavniške demokracije, ki (uspešno) preprečuje, da bi državljani v roke dobili orodja dejanske oblasti. V Uniji so dominanten položaj in odločilno moč dobile politične in gospodarske elite nacionalnih držav z največ prebivalci. Manjšina članic Unije z največjim številom prebivalcev je vzpostavila prevlado nad večino članic z manjšim številom prebivalcev. Med njimi je tudi Slovenija. In posledice? Namesto deklarirane enakosti državljanov Unije smo dobili državljane različnih kategorij.
Pričakovanje dobrohotnosti vodilnih držav Unije do preostalih članic je naivno. Odločanje v evropskem parlamentu in v evropskem svetu temelji na številu prebivalcev nacionalnih držav, kar ustreza vodilnim članicam Unije z velikim številom prebivalcev. Večina članic Unije (16) pa šteje manj kot 10 milijonov prebivalcev. Z vstopom v Unijo so majhne članice po prenosu dela svoje suverenosti in pristojnosti na institucije Unije ostale brez stvarnih možnosti, da bi lahko pomembno vplivale na odločitve in na svoj specifični položaj.
Glasovalna moč Slovenije v svetu (ministrov) je komaj 0,41 odstotka. Veliko boljše razmerje ni niti v evropskem parlamentu. Osem naših poslancev poseduje komaj 1,06 odstotka vseh glasov. Pa še njihovi glasovi so razpršeni med enajst političnih strank, ki so si jih v Uniji zaradi sistema predstavniške demokracije preprosto »izmislili«. Seveda imajo tudi v teh političnih strankah največjo moč vodilne države Unije.
Očitno je, da so pred vstopom v Unijo nove članice ravnale precej lahkomiselno. Niso dovolj pretehtale posledic prenosa svojih pristojnosti in suverenosti na Unijo. To velja tudi za Slovenijo. Tudi tedaj, ko gre za probleme o vprašanjih, ki so po pogodbi v izključni pristojnosti Unije, naši politiki praviloma vedno mencajo, ne da bi pojasnili, da gre za zadeve v nepreklicni pristojnosti Unije. Danes Unija z vsemi svojimi institucijami predstavlja mogočen birokratski aparat z več kot 40.000 visoko usposobljenimi uradniki. Ti skrbijo za dosledno izvajanje določb iz pogodb o ustanovitvi in o delovanju Unije.
Na zadnjih evropskih volitvah se je od skupnega števila približno 400 milijonov volilnih upravičencev volitev udeležilo le kakih 170 milijonov volilcev. Evropske volitve predstavljajo sorazmerno visoke stroške. Pri ocenjenih stroških 1,5 evra na enega volilca in številu kakih 400 milijonov volilcev stroški enih evropskih volitev znesejo nezanemarljivih 600 milijonov evrov.
In kaj lahko tu storimo volilci? Ne veliko. Iti ali ne iti, to ni tu vprašanje. V Uniji se očitno ne bo nič spremenilo (na bolje), ne glede na naše sodelovanje na volitvah. Prav pa bi bilo, da bi mi, državljani Unije, »svoji« evropski politični eliti odločno povedali, da se ne gremo več predstavniške demokracije iz časov prve industrijske revolucije, ker v njej »gospodarji sveta« še naprej nemoteno bogatijo, množice državljanov Unije pa so nasprotno iz dneva v dan bolj siromašne.
Janez Krnc, Litija