Res je bivanje v ruralnem okolju, kjer se dnevno srečuješ z divjimi živalmi, prijetno počutje, saj jih skoraj že po njihovem vedenju poznaš in celo poimenuješ, s tem da se krepko zavedaš, da se bo žival v posamezni situaciji povsem drugače odzivala kot človek, ki razmišlja.
Toda situacija glede tovrstnega odnosa med človekom in živaljo v naravi je drugačna, kompleksna. Bojim se, da poskušamo naravo z vsem njenim življem vred urejati čisto birokratsko, uradniško. Prostoživeče živali so naselile naša območja že pred mnogo mnogo leti, še preden je človek s svojimi bistroumnimi in vsestransko poželjivimi idejami začel vstopati na njihova območja, izkoriščati njihove dobrine in jim jemati njihov življenjski prostor. Izkoriščanje gozdov v zadnjih letih boleče in komercialno uspešno merimo predvsem v odstotkih rasti poseka.
Da bo laže razumljivo: uspešnejše izkoriščanje lesnih dobrin pomeni gradnjo gozdnih cest in železnic, postavljanje žičniških sistemov, nabavo in uporabo najsodobnejših strojev z goseničnim ali vsaj osemkolesnim pogonom. Posledica optimalne uporabe vse te sodobne tehnike je zmanjšanje »proizvodnih stroškov«, zaradi česar nastajajo poseki in izpraznjene nekdaj bogate gozdne površine, ki so v časih strogega selektivnega poseka ponujale skrivališče in bogate prehranske možnosti mnogih živalskih vrst. In kam se je zdaj umaknila vsa ta divjad? Na teh posekah jih (logično) ni, opaziti je begavost in nenormalno vedenje, prehranjevanje in migracije, kjer iščejo mir in hrano.
Ali morda tudi vi tako razmišljate, da smo ljudje, z mnogo bistroumnosti v svojih glavah, povzročili ogromno škode v naravi? In ta oblika neovrednotene nematerialne škode nas bo odslej tepla. Življenjsko hudo prizadete so predvsem prostoživeče živali, ki smo jim odvzeli in načeli njihove biotope.
Na tem mestu ne bi rad razglabljal o nosilni kapaciteti okolja. Kaj pomenijo trume pohodnikov, kolesarjev, motoristov, uživalcev na snežnih saneh, gobarjev, nabiralcev zelišč na neki površini? Prostoživeče živalske vrste se morajo iz teh predelov umakniti. Glavno besedo na tej ravni, torej življenjski prostor, naravo, gozd in živali, so si pridobile civilne in prostovoljne nevladne organizacije, ki svojo vlogo v okviru samopromocije uveljavljajo zdaj, ko so medvedi prišli iz gozdov.
Nobene prave besede o celotni medvedji in volčji problematiki pa nisem slišal iz vrste strokovnih institucij. Nič o vzrokih tovrstne problematike in neverjetnega porasta populacij. Nič o zmanjšani nosilni kapaciteti v naših gozdovih. Nič o sanaciji, nič o posledični spremembi populacij prostoživečih živalskih vrst, nič o presoji življenjskih in prehranskih možnosti divjadi. Skratka, večino tovrstnih dogajanj vodijo civilne prostovoljne in nevladne organizacije. Država s svojim strokovnim jedrom pa nič.
Miro Dovžan, Tržič