Trendi prehranjevanja so podvrženi različnim zapovedim. Trenutno je najbolj modno, da se prehranjujemo vegansko in brez sladkorja. Za hrano prihodnosti naj bi bilo značilno, da v njej sploh ne bo več sladkorja. Načinov, kako naj bi to dosegli, je veliko. Ta hip alternativa močno stavi na čudežne jagode, ki kisel okus spremenijo v sladkega. Synsepalum dulcificum je rastlina iz zahodne Afrike, njene jagode pa imajo čudežno moč, da spremenijo naše receptorje okusa in se nam zaradi tega limona zdi sladka. Jagode te rastline imenujejo mberry ali čudežne jagode, kot čudežno pa so poimenovali tudi sestavino, ki povzroči spremembo okusa – mirakulin, kar izhaja iz angleške besede miracle, čudež.
Mirakulin je rastlinski glikoprotein, ki se veže na naše brbončice ter za približno pol ure do ene ure spremeni našo zaznavo okusa. Z mirakulinom kot sodobnim sladilom se znanstveniki ukvarjajo že nekaj desetletij. Že v šestdesetih letih je študent biokemije Robert Harvey izdelal umetno sladilo na osnovi čudežnih jagod. Pozneje je ustanovil podjetje Miralin prav z namenom, da bi potrošnikom ponudil sladilo na osnovi čudežnih jagod, toda bil je močno pred svojim časom in ideja ni obrodila sadov. Pravzaprav se v zvezi s tem pojavljajo tudi teorije zarote. Harveyjevo raziskovanje mirakulina naj bi s pomočjo zastraševanja in vohunjenja ustavila živilska industrija, saj bi zaradi tega izgubila milijarde dolarjev dobička. Sprva je namreč ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA) odobrila uporabo mirakulina kot sadeža, kasneje pa so ga prekvalificirali v prehransko dopolnilo in zahtevali dodatna draga testiranja. Izkazalo se je, da je prav v tistem času, ko so raziskovali mirakulin, drugo podjetje, ki ga je vodil kasnejši ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld, razvijalo umetno sladilo aspartam, za katero so dobili vsa potrebna dovoljenja. Podjetje Miralin je šlo v stečaj, čudežne jagode pa v pozabo.
Dokler jih niso pred leti odkrili kuharski mojstri in začeli eksperimentirati z okusi. Ugotovili so, da mirakulin ni obstojen pri temperaturi nad sto stopinj Celzija, tako da ga ne bi bilo mogoče uporabljati v kuhinji, je pa izjemno topen, zato bi bil lahko sladilo za kisle pijače. Kot novost so ga nekateri kuharji začeli uporabljati v svojih kreacijah. Denimo pokojni kuharski mojster Homaro Cantu je v Chicagu sestavil popoln meni, ki je osnovan na spremembi okusa s čudežnimi jagodami. Bil je tako predan čudežnim jagodam, da je njihovo neverjetno moč spremembe okusa demonstriral tako, da se je teden dni prehranjeval le s travo in listjem s svojega vrta, ki ju je kombiniral s čudežnimi jagodami ter jima tako dodajal okus. Imel je tudi svojo farmo čudežnih jagod, ki jih je podarjal bolnikom, ki so se zdravili s kemoterapijo ter so zaradi tega izgubili okus. Nazadnje pa je napisal še kuharsko knjigo s 150 recepti za slaščice, narejene s pomočjo mirakulina.
Toda mirakulin še vedno ni prišel v množično proizvodnjo hrane. Tako v ZDA kot v Evropi še vedno nima dovoljenja za uporabo kot prehransko dopolnilo. Brez zadržkov pa ga kot neškodljiv aditiv uporabljajo na Japonskem, kjer so posebni lokali, v katerih strežejo vso hrano prirejeno tako, da gostje pred obrokom zaužijejo prah mirakulina in se nato sladkajo z limonovimi slaščicami. Prav tako je Japoncem z gensko tehnologijo mirakulin uspelo vkomponirati v paradižnik, da bi bil bolj sladek.
Ker nič ne kaže, da bi mirakulin kmalu postal del živilske industrije in nas odrešil diktature sladkorja, mu lahko najbližje pridemo tako, da na Amazonu ali eBayu naročimo tablete ali prah mirakulina ali pa posušene čudežne jagode. Nato priredimo »kislo« zabavo, na kateri udeleženci začudeno opazijo, da po zaužitju čudežnih jagod tudi limona ni več to, kar so mislili, da je, in da je kis lahko tako okusen kot vino.
