Mislim svoje mesto: Rezervati za avtohtone meščane
Prvi januar je bil prelep sončen dan, ki je z grajskega griča ponujal popoln pogled na prestolnico. Malo iz nostalgije in malo iz romantičnosti sem si zaželela pogleda na svoje s soncem obsijano mesto s popolno kuliso gora v ozadju, saj prepogosto pozabljamo, da živimo tako rekoč ob vznožju Alp. A kaj ko sem ob prihodu pod grajski grič spoznala, da je to verjetno najbolj oblegan hrib v državi. Ob vzpenjači se je vila kolona čakajočih turistov, ki so tuhtali, katero vstopnico za grajsko poslopje naj si kupijo. Po Študentovski ulici, tej nekoč osamljeni lepotici, pa so postopali vsi tisti turisti, ki so hoteli prihraniti nekaj evrov voznine. Kolona se je vila v smeri navzgor in smeri navzdol, edini jezik, ki ga tam niste slišali, je bil ljubljanščina. Grajski hrib so nam ukradli Giovanniji, Johanni, Linde, Liji in Kimi.
Tistega dne nisem prišla na grajski grič – poparjena in do konca razkačena sem sedla v enega od odprtih kafičev in vase zlila nekaj vročih džinov, da sem se pomiril...
