Stanovanja in politika

Kar pa tako ali tako postane jasno vsakomur takoj, ko si skuša urediti svoje življenje in tako ali drugače vstopi na nepremičninski trg – torej izkušnja, ki jo ima vsakdo od nas. Ob vsej hvalevrednosti opozarjanja na stanovanjsko problematiko zmoti nepoglobljenost in nepoznavanje tematike s strani piscev. In pa njihovi zaključki, ki pogosto pokažejo na napačnega krivca in ljudi napotijo v gostilniški tip komentiranja ter nezadovoljstva, kar nikoli ne sproži pozitivnih premikov. Razkorak med ureditvijo na primer v Avstriji in v Sloveniji pa se samo še poglablja.

Pred časom je bilo v uvodniku Mladine poleg posrečenih trditev (na primer, da je naložba v stanovanja veliko pomembnejša kot naložba v drugi tir) zaradi akutnosti problema nedostopnosti stanovanj zastavljeno vprašanje, ali je napočil čas za protest. Takoj se seveda postavi vprašanje – proti komu bi se dalo protestirati, če stanovanj za mlade ni? Proti premožnim lastnikom večjega števila nepremičnin? Proti državi, ki resnično nima pojma o stanovanjski politiki, še več, o ničemer, kar zadeva gospodarjenje s prostorom? Protesti imajo v lastno logiko vgrajeno, da morajo biti usmerjeni proti nekomu ali nečemu. V tem primeru ni enotnega naslova, na katerega bi se dalo usmeriti gnev, vprašanje je, kdo naj bi sploh šel na barikade, ter seveda, kje barikade postaviti, da bo kdo sploh dvignil obrv. Torej, pri tako obsežni problematiki ni časa za proteste, pač pa je čas za poglobljeno in usmerjeno, vrhunsko strokovno podkovano delovanje. Stanovanja se gradijo izključno z jasno strategijo in visoko stopnjo operativnosti.

Nekje drugje se je pojavila teza, da so razmere na trgu stanovanj odraz stanovanjske politike, prikrojene potrebam najpremožnejših. Zanesljivo imajo premožni nekatere privilegije, tej darvinistični enačbi bomo težko prišli do dna, a tistih 50 najbogatejših Ljubljančanov, ki naj bi imeli skupaj 1422 nepremičnin v Ljubljani (res tudi toliko stanovanj? – nepremičnino namreč predstavlja vsaka posamezna parcela in ta statistika lahko pomeni tudi nekaj povsem drugega), vseeno ni glavni krivec za to, da noben današnji tridesetletnik zgolj s svojim delom, brez pomoči staršev in brez samomorilskega kredita niti pomisliti ne more na lastno nepremičnino. Predvsem pa slovenska stanovanjska politika (ali odsotnost le-te) ni prikrojena premožnim – prej nasprotno, prilagojena je, tipično za egalitaristična nebesa, povprečnemu ali rahlo podpovprečnemu lastniku nepremičnine.

Stanovanja so resnično, kot na nekem mestu ugotavlja Anita Ogulin, vgrajena v temelj vsakega socialnega problema. Ključna beseda pri tem je dostopnost stanovanj – lastniških, najemnih, študentskih, za mlade družine, samske, starejše, hendikepirane, migrante, turiste… Stanovanjska politika (in širše prostorska politika) je za zdravje države veliko pomembnejša, kot se tradicionalni slovenski politiki, zagledani v pravosodje, zdravstvo in šolstvo ter ujeti v usodno nekompetentnost na tem področju, dozdeva. Kot so stanovanjski problemi povod za socialne stiske, so dostopna stanovanja lahko osnova razcveta, saj odpravljajo izključenost, zagotavljajo osebno zadovoljstvo, omogočajo osnovni občutek varnosti. Še več, zlahka si lahko predstavljamo, kako bi dovolj dostopnih stanovanj pozitivno vplivalo na veliko ključnih problemov Slovenije – rast natalitete, preprečevanje bega možganov (in njihovega vračanja), medgeneracijsko solidarnost, da o gospodarskih učinkih niti ne govorimo, saj je gradnja vedno v jedru vsake propulzivne ekonomije.

Seveda pa je dostopnost stvar cene. Stanovanja so lahko cenejša samo v primeru, če jih je dovolj. Tu igrajo svojo vlogo povsem zbirokratizirana uprava, ki je iz pridobivanja gradbenega dovoljenja naredila nočno moro in misijo nemogoče (kdo tega še ni opazil?!), odsotnost urbanističnega načrtovanja, ki ne postavlja dolgoročnih poselitvenih vizij, in odkrita sovražnost do investicij, ko se vedno ščiti tistega, ki je proti nečemu, pa če je še tako brez argumentov. Fenomen n.i.m.b.y. (not in my back yard) je bil nekoč predmet posmeha, danes pa je zakonska norma pod pretvezo spoštovanja zakonodaje EU in pravice do pritožbe. A ta ni upoštevala slovenske folklore in čiste zlobe hlapca, ki mu je uspelo zlesti na peč.

Glede na povedano velike produkcije stanovanj torej ni pričakovati, tistih nekaj sto enot tu in tam ne bo rešilo problema, ki se šteje v desettisočih, posebej če v enačbo vstavimo še vse pod statističnim radarjem, parkirane pri starših. Zdi se, da je problem v dogledni prihodnosti nerešljiv in da so vsi načrti občin ter skladov zgolj obliž na rano. Ali res?

Nepremičnin je namreč v Sloveniji veliko, stanovanjski fond je presenetljivo obsežen, še posebej zasebni – kar je svojevrstna anomalija, ki pa ni predmet tega besedila. Bistveno je število vseh stanovanjskih enot, kar 845.400, kar je za dva milijona prebivalcev zelo veliko. Pri takem številu nihče ne bi smel imeti težav najti nekaj zase po primerni ceni. Ker vemo, da niti približno ni tako, moramo biti pozorni na drug podatek, ki ga razkriva SURS – samo 674.400 stanovanjskih enot je zasedenih, torej se statistiki tako ali drugače izmuzne kar 171.000 enot. To je namestitev za kar pol milijona ljudi! Seveda jih je nekaj neprimernih za bivanje, nekaj je statističnih napak, nekaj se jih oddaja sorodnikom (neproblematično), veliko se jih oddaja na črno (problematično), zelo veliko pa jih je preprosto praznih. Ozrite se okoli sebe in če ne živite ravno v kakšni gosto naseljeni ljubljanski soseski, boste videli ogromno praznih stanovanj (posebej v starejših večstanovanjskih hišah) in še več nenaseljenih hiš. Zapuščenih, zanemarjenih, predvsem pa s kvadraturo, ki je v posmeh tistim, ki brezupno iščejo svojih 30 kvadratnih metrov.

Tako stanje pa lahko regulira zgolj in edino nepremičninski davek. In to davek, ki bo ukrojen povsem drugače, kot je v vseh dosedanjih predlogih. Nepremičnina namreč ni socialna kategorija (če si lastnik, nisi socialni problem in pika), kot se povsem napačno obravnava v političnem diskurzu, temveč premoženje. Specifična zgodovinsko pogojena logika, kasneje pa tudi politična ureditev je Slovence prisilila, da so večino svojih prihrankov dobesedno zabetonirali. Premoženje Slovencev je v »bajtah« – a to še ne pomeni, da to ni premoženje, čeprav ljudje z njim absolutno ne znajo upravljati. Samo pri individualnih hišah govorimo o vsaj 50 milijardah evrov, in ta denar bi moral v interesu celotne države nekako postati bolj aktiven. Nepremičninski davek, ki bi bil davek na premoženje in ki se ne bi spraševal neumnosti, na primer, ali je nekaj prva, druga ali tretja nepremičnina nekoga in ali je nekaj vikend, pač pa bi ugotovil realno vrednost (kvalitetne evidence!) ter stanovanjsko hišo obremenil z, recimo, 500 evri letnega davka (ki bi se lahko zmanjševal zgolj s celovito sanacijo objekta), bi trg nepremičnin v nekaj letih povsem spremenil. Glede na število enot bi cene zanesljivo padle, s tem bi se možnosti mlajše populacije neverjetno izboljšale, fond pa bi se začel uporabljati bolj racionalno. Prazna hiša ali stanovanje nenadoma ne bi bila več tako dobra ideja. Lastništvo nepremičnine je namreč poleg pravic sestavljeno tudi iz odgovornosti – in če nekdo na leto ni sposoben plačati 500 evrov, kako bo sposoben izvesti energetsko in arhitekturno prenovo, vredno več deset tisoč evrov, ki jo v povprečju 40 let star stavbni fond Slovenije zahteva?

Tu naletimo na jedro problema – zavračanje nepremičninskega davka, zavito v neprijetno Erjavčevo retoriko, je zgolj kristalizacija egoizma starejše generacije. Lastniki nepremičnin so namreč starejši – ki jih položaj mlajših, nasprotno od ustaljenega prepričanja o »zlatih starših«, absolutno ne briga. Kolektivno. Za tistih nekaj sto evrov se v en glas niso pripravljeni odpovedati svojemu privilegiranemu položaju »na zapečku«, »uživanju na stara leta« in pogosto patološkemu odnosu do svoje »domačije«. Oni se niti selili ne bi, kaj šele nekaj dali. Kar spominja na kmečke povesti in gospodarja, ki sinu nikakor ne prepusti grunta, pa če vse propade. In ta »sin« so vsi mladi v Sloveniji – tisti, ki že ali še bodo skrbeli za njihovo pokojnino. Torej bo potrebna neka nova medgeneracijska solidarnost, ki bo počasi začela odpravljati anomalije in bo poskrbela za ene z lastnim domom in za druge z varno starostjo. Pameten davek na nepremičnine bi bil odličen prvi korak, njegove posledice pa na daljši rok pozitivne za vse.