Kritika filma Igram, sem: Igram, sem, ampak to, kar nisem

Nekoč v rimskih časih, natančneje, v času cesarja Dioklecijana, ki je preganjal krščanstvo in celo naročal gledališke predstave, ki so prikazovale zavržno vedenje kristjanov, je skromen igralec po imenu Genezij v neki takšni predstavi igral krščanskega zlikovca. A v teku predstave se je Genezij, ki je bil sam poganski vernik in je verjel v rimske bogove, medtem ko je uprizarjal krščanske obrede in izrekal njihovo versko prepričanje, nenadoma spreobrnil v kristjana. Tako globoko se je vživel v svojo vlogo, da je v njej ostal še potem, ko se je predstava končala, in tudi tostran odra nadaljeval oznanjevanje krščanstva. A to ga je stalo življenje. Cesar Dioklecijan ga je dal usmrtiti prav na tistem odru, kjer je prej igral kristjana, ki je bil teatralno mučen in usmrčen. Tako je Genezij postal krščanski mučenik in svetnik, zavetnik igralstva.