Malo je bendov z alternativne scene, ki bi jih imeli radi tudi na komercialni in bi jih poslušali tako najstniki kot njihovi očetje, kar je v primeru kamniške zasedbe Matter simpatično absurdno, sploh v kontekstu besedil, ki so »brezsramna, kot je vsa naša prezenca«. Dario Nožić Serini - Dacho in Matej Tunja sta tekstopisca, Luka Lah - Levanael skrbi za glasbo. Pri založbi rx.tx so leta 2016 posneli prvi album Amphibios, lani Mrk in letos še Troglav, ki ga še vedno promovirajo po Sloveniji. Ukvarjajo se tudi s produciranjem, vrtenjem elektronske glasbe, pišejo glasbo za predstave, filme, nadaljevanke, reklame.
Rapovska poezija ali lokalne šale
Okrog skupine Matter sta se spletli dve tezi: da so »ful dobri« ali »ful zanič«. Očitki letijo predvsem na nametana besedila, na napajanje v lokalnih šalah kamniških posebnežev, čeravno so v rapovskem smislu dovolj radikalna. Odgovarjajo, da si mora poslušalec lastno zgodbo ustvariti skozi asociacije, da so tako počeli tudi kubisti v likovni umetnosti ali avantgardisti v glasbi, da jih zanima nadrealizem. Besedila v hiphopu imajo svoja pravila, a jih to ne zanima. »Želimo pa si, da bi jih dojemali v kontekstu slovenske kulture, poezije,« poudarja Dacho. Nedavno so zato izdali likovno knjigo Mrak, v kateri je mogoče prebrati njihove izbrane pesmi, dostopne so tudi na internetni strani https://genius.com/artists/Matter, kjer so jih popisali njihovi mladi oboževalci.
Težje se opredalčkajo skozi glasbo. Levanael pravi: »Nič ni narobe s poimenovanji, če se potem poslušalci lažje orientirajo. Pravijo nam recimo tudi izvajalci trapa, a se s tem ne bi ravno strinjali. Oznake dajejo subkulturni podton, tako da bi se bilo potem treba oblačiti, hoditi, ustvarjati glasbo po določenih pravilih, nam pa to ne ustreza.« Edino pravilo, ki mu sledijo, je, da če ne morejo ustvariti »loopa«, ki se ga da poslušati v nedogled, ga izbrišejo.
Dva obraza trapa
»Trap se trenutno dobro trži in je všeč različnim generacijam,« pripoveduje Dacho. Ima dva aspekta: eden izvira iz južnoameriškega hiphopa in je počasen, drugi je hiter. Zato se ga umešča v »double-time« ritem, torej med 70 in 140bpm (število udarcev na minuto). Ta ritem ljudje potem tudi različno dojemajo, eni se pozibavajo, druge na plesišču »razmetava«. Tunja razmišlja, da bi ta trend, ki se je zgodil s trapom, lahko na globalni ravni predstavljal protiutež podivjani družbi in času.
Ne strinjajo pa se, da mora pravi hiphoper, raper ali pa traper ulico živeti, kot menijo najbolj zagrizeni predstavniki teh subkultur. Tunja pravi: »To je zabloda iz 90. let okrog hiphopa v New Yorku in teh elementov se sploh ne da aplicirati na Slovenijo. Kaj recimo pomeni v Kamniku živeti ulico? Naj nekoga ustrelim? Moramo imeti takšen 'street kredit'?«
Značilno prepoznavnost so Matter razvili tudi skozi oblačenje, vendar pa Dacho pravi, da je »ironija vsega, da so nas imeli za mladostnike bogatašev in da smo kot odraz neke avantgarde izbrali tudi oblačila. A smo le blokovski otroci iz Kamnika, z Duplice in okoliških hribov, tega se ne sramujemo, naša glasba odraža naše odraščanje. Živimo v bloku, zraven pa je hiša, kjer ima sosed traktor in tri krave.« Zato njihov zadnji album Troglav nosi podzgodbo o tem, kako ne kopirajo od drugih in kako jih obdaja dovolj stvari in ljudi, ki jih navdihujejo.
Studio zamenjali za računalnik
Začeli so pred leti v kleti, ki so jo preuredili v domači studio, takrat so bili še del kolektiva Art Illusions. Potem studia niso več potrebovali – zdaj je dovolj nahrbtnik, v katerega spravijo računalnik – in ga s skoraj vso opremo vred predali mlajšim kamniškim kreativcem, da zdaj tam ustvarjajo oni. Čeravno danes od svoje glasbe živijo (pri tem mladim sporočajo, da se od umetnosti in svojih sanj da živeti), nimajo želje po prevelikem profesionalizmu. Hočejo, da jim ustvarjanje ostane v veselje.
»Ljudje, ki poslušajo našo glasbo in besedila, si nas morda predstavljajo kot pesimiste, pa ni tako!« se smejejo vsi trije hkrati. Radi imajo čustva, predvsem posebno melanholijo, značilno za Kamnik, pri kateri prevladujeta tako kanček upanja kot kanček teme, in to paradoksalnost prinašajo tudi z glasbo.
