Odprte poti predsednika Macrona

Kot sem trdil maja, sta tradicionalni desna in leva sredina preveč ukoreninjeni v evropskem političnem življenju, da bi ju lahko izbrisalo vzpenjajoče se politično gibanje, kakršno je Macronovo. Tako mora Macron, da bi ohranil svojo podporo med volilci, sodelovati z desno ali levo sredino ali ju nekako vključiti v svoje vrste.

V prvem krogu predsedniških volitev sta dve tretjini levosredinskih volilcev glasovali za Macrona. Ko je prevzel oblast, pa sta se mu še vedno odpirali dve poti. Prva je bila, da prevzame program desne sredine in se poda v reforme trga dela, davkov in politike investicij, da bi Francijo »prilagodil« »kapitalistični« globalizaciji. Nekako presenetljivo je, da je sprva izbral to pot, zaradi česar je hitro postal ljubljenec mednarodnega tiska, ki je naklonjen podjetništvu.

Druga pot bi od Macrona zahtevala, da gradi na že obstoječem nejasnem konceptu levičarskega internacionalizma. V praksi bi to pomenilo, da bi nadaljeval s politiko, naklonjeno srednjemu razredu, obenem pa bi zastareli levosredinski program posodobil, tako, da ne bi prezrl negativnih plati, ki jih prinašajo nove tehnologije in novi poslovni modeli. Kot je že davno trdil ekonomist Dani Rodrik, več globalizacije zahteva več države, da bi pomagala tistim, ki so jim svobodna trgovina, liberalizacija kapitala in preostalo škodili. Brez te kompenzacije ni zagotovila, da bo imela globalizacija širšo podporo v javnosti.

To pa ne pomeni, da Franciji lahko uspe brez desnosredinskih reform. Proračunsko ravnotežje je absolutno zelo pomembno in zmanjšanje primanjkljaja bo vedno zahtevalo nepriljubljeno zmanjšanje izdatkov in zvišanje davkov. Nekaj podobnega velja za francoski trg dela, ki koristi zaposlenim za nedoločen čas, zaradi česar vsi preostali težko najdejo zaposlitev. In francoske železnice, ki so v lasti države, so nujno potrebovale dobro premišljeno prestrukturiranje. V prvem letu in pol na oblasti je Macron začel reševati te probleme in uspelo mu je oblikovati proračun, ki je v skladu s pravili EU o primanjkljaju.

Težava je v tem, da se je Macron, ko je izvajal te reforme, oddaljil od svojih levosredinskih volilcev. Vse bolj se zdi, da so njegove reforme očitno koristile bogatim. In ko je sporočil, da bo njegova vlada povečala davek na dizelsko gorivo, so zaposleni iz srednjega sloja in delavskega razreda, ki se na delo vsak dan vozijo z avtomobili, šli na ulice. Ker so ankete pokazale, da okoli 70 odstotkov Francozov podpira proteste rumenih jopičev, je Macron moral narediti korak nazaj.

Ali je obstajala povsem jasna levosredinska alternativa, ki bi jo Macron lahko izbral namesto desnosredinske? Kratek odgovor je ne. Reformatorji, ki se ukvarjajo predvsem z neenakostjo prihodkov in bogastva ter z okoljsko trajnostjo in demokracijo, še vedno poskušajo dognati, kakšen bi moral biti pravi levičarski pristop h globalizaciji. V nasprotju z neoliberalizmom, ki je jasen v svojih političnih predpisih, mora levosredinski pristop ponuditi povsem novo družbeno pogodbo, da bi se spoprijel z negativnimi učinki novih tehnologij, vse večjo globalizacijo in podnebnimi spremembami.

Še posebej pa mora levica dojeti, da v tej bitki ne more zmagati, če se bo osredotočila samo na politiko na nacionalni ravni. Tehnoloških inovacij in globalnih omrežij, ki omogočajo širitev teh inovacij, ni mogoče preklicati in opustiti. V najboljšem primeru jih je mogoče upočasniti. A tisti, ki se upirajo spremembam, bodo na koncu manj konkurenčni v gospodarstvu prihodnosti. Edina prava izbira je torej ta, da se nadaljuje z inovacijami, a tudi z reformami socialne države, da bi se varovalo vsakega državljana in zagotovilo nadomestilo tistim, ki zaradi globalizacije izgubljajo. Dovolj sredstev je treba nameniti tudi za to, da bodo bolj dostopni učenje in novi poklici.

Odveč je reči, da bi nova levosredinska družbena pogodba zahtevala veliko javnih sredstev, ki pa morajo biti pametno uporabljena, predvsem s strani lokalnih vlad. Obenem bi vlade morale sodelovati, da bi preprečile mednarodno izsiljevanje v obliki davčne in regulatorne arbitraže. Globalizacija, ki ni vodena, spodbuja kapital in tiste z visokimi prihodki, da se zatečejo v države, kjer so davki nizki, s čimer druge vlade ostanejo brez proračunskih prihodkov, ki jih potrebujejo za vzdrževanje sistema socialne varnosti. K sreči je vrh G20 to začel prepoznavati kot problem. Toda veliko več bo treba storiti za to, da se bodo davki, zdravstveni in šolski sistemi prilagodili svetovnemu gospodarstvu, v katerem tehnološki giganti razvijajo nove oblike monopola in moči.

Ta prizadevajo bodo zahtevala veliko ustvarjalnega razmišljanja. Levosredinski politiki morajo začeti oblikovati in javno predstavljati ideje za radikalno in inovativno novo platformo vladanja tako na nacionalni kot na mednarodni ravni. Koristilo bi, da preberejo novo knjigo zgodovinarja Yuvala Noaha Haririja 21 naukov za 21. stoletje, ki kaže smer, kako naj bi se reševali skupni izzivi človeštva, kot so podnebne spremembe in širjenje jedrskega orožja.

V svetu zdaj poteka tehnološka revolucija, ki potencialno lahko koristi vsem nam. Toda veliko bo odvisno od tega, ali bomo imeli voditelje, ki se bodo uspešno spoprijeli s problemi nove tehnologije. Alternativa je nevarnost novih oblik političnih katastrof in svetovnih vojn 20. stoletja. V vsakem primeru je Macron glavni v čredi, saj to, kar se dogaja v Franciji, ne bo ostalo omejeno na Francijo.

Caroline Conroy je glavna analitičarka v Brookings Institution.

Kemal Derviş je nekdanji gospodarski minister Turčije in nekdanji vodja Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes pa vodilni sodelavec Brookings Institution.