»Izrael je bil rojen iz sanj, a vsak izmed ustanovnih očetov, še več, vsak Jud je imel svoje sanje, kakšna država naj bi to bila. In nihče se ni strinjal z nikomer, noben Jud se nikoli ne strinja z nikomer, Judje nenehno izmenjujemo mnenja, oporekamo, se prepiramo, tudi sami s seboj. Še celo z bogom: v 18. stoletju je neki rabin tožil boga zaradi razmer na Zemlji,« je pred nekaj leti v nagovoru študentom Univerze Ben-Gurion dejal izraelski pisatelj Amos Oz, avtor, ki je preminil konec minulega leta.
Ta prepirljivost ima strašno ceno: Izrael je svoje sanje zapravil in iz države naredil zapor za vse njene prebivalce, Jude in Palestince. Oz je vse svoje notranje življenje posvetil literaturi, javno pa nasprotovanju izraelskim skrajnim desničarjem, ki nasprotujejo dvema državama; leta 2014 jih je označil za »hebrejske neonaciste« in prejel nemalo groženj s smrtjo. V njegovih knjigah je, kot se spodobi za velikega pisatelja, neposredne politike malo, se pa njeni uničujoči vplivi kažejo skozi intimne zgodbe njegovih literarnih likov. In njegova literatura je to, kar je sam definiral: »Če bi moral vsebino vseh svojih knjig povzeti v eni besedi, bi rekel: družine. Če bi imel možnost dveh besed, bi rekel: nesrečne družine.
Oz je najbolj prevajan izraelski pisatelj, saj ga je mogoče brati v 45 jezikih, in hkrati tudi med najbolj produktivnimi. V slovenščino jih je prevedenih pet: prvi roman Moj Mihael iz leta 1965, Črna skrinjica iz konca 80. let, Panter v kleti (1995), avtobiografija Zgodba o ljubezni in temnini (2002) in njegov zadnji roman Juda iz leta 2014.
Tragedija emigrantov
Amos Oz se je leta 1939 v Jeruzalemu rodil judovskim staršem, ki so bežali iz goreče Evrope. Oče je bil iz Litve, mati iz Poljske. Življenje mlade družine je bilo polno eksistenčnih stisk in družbenih pretresov, mama pa je leta 1951 naredila samomor, po katerem je sin odšel v kibuc in se odrekel družinskemu priimku ter se poimenoval v Oz (Pogum).
V avtobiografiji je zapisal, da so bili Judje do druge svetovne vojne edini pravi Evropejci, privrženci dosežkov vseh narodov, in zato jih nihče ni maral. V intervjuju za Dnevnik leta 2012 pa: »Moje starše so zmerjali s kozmopoliti, intelektualci brez korenin, paraziti... Zato so bežali, nato pa v Palestini objokovali izgubljeno Evropo. To je večna tragedija emigrantov, vseh emigrantov na tem svetu, ne le Judov. Staro deželo imajo radi, pogrešajo jo, jo poveličujejo in romantizirajo, ko pa se vrnejo, so razočarani, počutijo se tujce.«
Prepoved izražanja čustev
Ozovi literarni liki so usodno zaznamovani ne le s holokavstom in neodvrnljivimi travmami, ampak tudi s spodletelostjo nove judovske države, ki se je zaradi mnogih razlogov, od »pozabljenega« dejstva, da tam živijo Palestinci, do vojn, ki jih je mlada država sprožila, iz obljubljene dežele spremenila v nenehno bojišče. Temeljna lastnost Ozovih likov je zato negotovost, zavrtost, skrita pod togostjo pravil, ki pelje v mračne obračune in izbruhe. To je še posebej očitno v Črni skrinjici, ki je avtorju prva prinesla svetovno slavo, v romanu, ki skozi pisma bivših zakoncev, novega moža, odvetnikov itn. slika grozljiv razpad odnosov, psihološko klanje, mešanico pasivnega in agresivnega, manipulacije in (samo)poniževanj. Ki nedvomno spomni na obračune med Judi in Palestinci.
Zgodba o ljubezni in temnini pa je literarizirana avtobiografija, ki z veliko mero blage naklonjenosti in humorja govori o kalvariji družine, a je tudi tu temnina, mamin samomor, ki ga obdaja leden, neprediren molk: »Moji so bili zelo puritanski, to je bila evropska meščanska dediščina, ki se je srečala z judovskim religioznim štetlom in njegovimi prepovedmi. Izražanje čustev je bilo strogo prepovedano.«
Zadnji Ozov roman Juda pa je le še pogorišče spodletelih usod, ki se znajdejo pod eno streho: mladenič, ki skrbi za starca, ki mu je sinajska vojna vzela sina, čeprav se je pred tem sam zavzemal za vojno, in njegova ovdovela snaha, hčerka človeka, ki si je prizadeval za sožitje s Palestinci, nasprotoval vojni in bil zato razglašen za izdajalca. Temo izdajstva kot etičnega dejanja Oz odpre že v romanu Panter v kleti, kjer gre za otroka, naveže ga na politično nasprotovanje uničevalni oblasti (npr. upor nemških oficirjev zoper Hitlerja), kot na posameznikov upor zoper vladajočo ideologijo. In tako se vrne tudi k mitskemu izdajstvu Jude Iškarijota in njegovega odnosa do Kristusa.
Vse te teme so v sodobnem svetu, še posebej pa v Izraelu vroča žerjavica in le svoji slavi se je imel Oz zahvaliti, da ni doživel ekskomunikacije ali še česa hujšega; so ga pa nedvomno stale Nobelovo nagrado.
