Ko gre podjetje v stečaj in nihče ne gre domov

Med letoma 1961 in 2011 je koncern Philkeram Johnson tukaj izdeloval lepila za polaganje keramičnih ploščic. V najboljših časih je tovarna zaposlovala 350 ljudi. Gospodarska kriza je usodno zamajala matični koncern, maja 2011 je zdrknil v insolventnost. Obrat v Solunu je tako rekoč čez noč ostal brez direktorjev, zaposleni niso nikoli prejeli odločb o prekinitvi pogodb o zaposlitvi. Julija 2011 so protestno zasedli tovarno. Posedati v brezdelju je bilo preveč mukotrpno. Po tehtnem premisleku je preostalih 38 delavcev sklenilo, da bodo zagnali proizvodnjo ekoloških mil in pralnih praškov. Ustanovili so zadrugo S. E. Viome, zagonski kapital so pridobili od prijateljev, sorodnikov in podpornikov. Od stečajnega upravitelja so odkupili nekaj strojev, samo nepremičnina še zmeraj ni njihova. Vsi člani zadruge so enakopravni, vsi prejemajo enako plačo. Že šest let. Zadnje izplačilo je znašalo 390 evrov. Več ni ostalo na računu konec meseca. Premalo za preživetje, se strinja »direktor« Vragoteris. Od ustanovnih družbenikov jih danes vztraja še 26. Odnehati ne nameravajo. Želijo dokazati, da je podjetje mogoče voditi tudi drugače. V Grčiji so postali prepoznaven simbol solidarnosti. Zaradi neplačanih računov jim je distributer nameraval v spremstvu policije odklopiti elektriko. Dostop do omarice jim je onemogočil živi zid stotih podpornikov zadruge. Račun je danes poplačan. »Čeprav je težko, nam delo vliva pogum,« pravi Vragoteris. »Hej, šef, a dobim prihodnji mesec tisoč evrov več?« ga pred koncem izmene vpraša kolega. »Ne, tisoč evrov manj!« mu odgovori direktor. Kljub temu bo njegov sodelavec jutri spet prišel v službo.