Največji uspeh ali dediščina skupine Bauhaus je zagotovo, da se nikdar nismo znali poenotiti okoli nje. Skupina je bila namreč vedno nekje na robu umika v popolno ilegalo, vendar je v njej odkrila dovolj neprijetne svetlobe, ki jo je do konca svojih dni neuspešno odganjala od sebe. Pod površinskim gotskim premazom je namreč utripal povsem konkreten rockovski bend, ki se je aktivno nagibal k eksperimentu kot tudi povsem legitimni obnovi in posodobitvi obrazcev, ki so jih slabo desetletje pred njimi narekovali David Bowie, Marc Bolan, Iggy Pop in Kraftwerk. Na svoj, pogosto teatralen pa tudi dramatično ciničen način jim je uspelo potemniti – nekateri bi rekli povampiriti – glam rock in pri tem brez sramu izpovedati svojo ranljivost in smisel za humor. »Živci, podobni najlonu, živci kot jeklo,« v sedemminutnem epu Nerves na koncu prvenca In the Flat Field (1980) vpije Peter Murphy, ki je ob štirideseti obletnici skupine znova vpoklical basista Davida J, da bi najprej kritiško spljuvani prvenec izvedla v celoti. Zanimanje, kot vedno v primeru pridige božanskega Petra Murphyja, je bilo temu primerno – veliko.
Tudi brez dveh ustanovnih članov Peter Murphy in David J ne delujeta kot obrabljeni kliše ali – bog ne daj – kot nekakšen nizkokalorični »tribute to« svojega nekdanjega benda. (Foto: Darja Šter)
Četudi brez dveh ustanovnih članov Peter Murphy in David J ne delujeta kot obrabljeni kliše ali – bog ne daj – kot nekakšen nizkokalorični »tribute to« svojega nekd...