V domovini, kjer je prav tako poučevala športno vzgojo, so ji šli zelo na roko, saj jo je ob vrnitvi v Slovenijo služba še vedno čakala. »Za to jim bom vedno hvaležna,« se spominja Marta Ivanušič. Ob koncu leta 2016 se je vrnila v Slovenijo in nadaljevala s poučevanjem športne vzgoje, nato pa se je letos ponovno odločila za vrnitev na Otok, kjer od septembra južno od Londona v East Sussexu poučuje športno vzgojo tako v osnovni kot v srednji šoli. Veseli jo, da si lahko zaradi nekoliko drugačnega šolskega sistema in predvsem večjega obsega šolskih počitnic privošči več daljših potovanj. Šport je še vedno del njenega življenja, vendar trenutno le kot sprostitev telesa in duha.
Z aktivnim treniranjem ju-jitsuja je vsestranska športnica prenehala takrat, ko je začela delo športnega pedagoga. »Po napornem dnevu v šoli, ko brez predaha za kosilo ali skok na stranišče tekaš od ene ure do druge, sem potrebovala sprostitev in jo našla v teku v naravi. Le v tem primeru sem lahko odklopila možgane ter se sprostila in tega mi ju-jitsu ni več mogel dati,« zaupa Ivanušičeva. Pravi, da če je utrujene možgane »odklopila« na tatamiju, je hitro lahko dobila kakšen udarec, zato je poleg teka počasi začela novo aktivnost – triatlon. Plavanje, kolesarjenje in tek so postali njena nova ljubezen, maratoni in ironmani pa novi izzivi, a ju-jitsuju vseeno ni nikoli popolnoma obrnila hrbta. Še vedno namreč občasno pomaga zvezi pri različnih usposabljanjih trenerjev, predvsem na področju treniranja otrok.
Od tatamija k naravi
Bistvenih razlik glede programa športne vzgoje na Otoku v primerjavi s Slovenijo ni, le da imajo tam na programu nekaj dodatnih vsebin, ki jih pri nas ni: igro netball (ženski ekipni šport), ragbi in kriket. »Moram priznati, da sem bila prve mesece kar preplašena, saj sem morala pred začetkom poučevanja opraviti še precej usposabljanj s področja pedofilije, terorizma, radikalizma…« se spominja Ivanušičeva.
Prepričana je, da so motorične sposobnosti otrok v veliki meri odvisne od športnih pedagogov, ki z njimi delajo več let. »Če učiš isti razred več let in sistematično, lahko ista starostna skupina pokaže odlične motorične sposobnosti v primerjavi s skupino otrok iste starosti, ki pri športni vzgoji samo brcajo žogo ali igrajo med dvema ognjema. Sama rada učim otroke salto, ki se je veliko učiteljev izogiba. Za to se odločim v razredih, ki jih poučujem že več let in jih postopoma vodim do stopnje, ko so pripravljeni na ta korak. Seveda so glede motoričnih sposobnosti otrok pomembni tudi njihovi starši, pa tukaj ne igra vloge samo genetika, temveč kakovostno in aktivno skupno preživljanje prostega časa.
Na splošno so najpogostejše napake učiteljev in trenerjev, opozarja sogovornica, prehitro usmerjanje v tekmovanje ter posledično izguba zadovoljstva in motivacije ter pogosto prenehanje ukvarjanja s športom. »V realnem življenju, če že gledamo z vidika tekmovanja, štejejo rezultati v članskih kategorijah. Veliko učiteljev in trenerjev pa otroke prehitro usmeri v tekmovanja, zato jih veliko zapusti trenažni proces, še preden bi se preizkusili v starejših kategorijah. Treba se je vprašati, za kakšno ceno je dobro biti državni prvak v kategoriji mlajših dečkov ali deklic. Za ceno stresa in treninga brez igranja zagotovo ne.«
