Delo Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju, ki je pomembno ne samo za slovenski prostor, ampak tudi širše, je kar 10 let pripravljal Bogo Zupančič, arhitekt, zgodovinar in muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani (MAO). Znanstveno monografijo sta založila MAO in KUD Polis in predstavlja velik prispevek k poznavanju naše kulturne dediščine ter je specifičen, a lepo berljiv dokument za vse, ki jih zanima arhitektura.
Avtor je do sedaj napisal sedem knjig s področja zgodovine slovenske arhitekture: Ljubljanski Nebotičnik – denar in arhitektura (2001), Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo (2004), Usode ljubljanskih stavb in ljudi 1–24, 25–48, 49–72 in 73–93 (2005–2008), Ljubljanska inženirska zbornica 1919–44 (2013). Obsežno in bogato ilustrirano delo Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju se ukvarja s tematiko Plečnikovih študentov, ki so odhajali v Pariz na delo v atelje slovitega švicarsko-francoskega arhitekta Charlesa Édouarda Jeannereta, imenovanega Le Corbusier, najpomembnejšega arhitekta 20. stoletja.
Slovenski arhitekti v Parizu
Monografija predstavlja obdobje dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja na območju Jugoslavije in deloma Pariza ter se osredotoča na pečat, ki ga je ta čas pustil na slovenskem arhitekturnem prizorišču. Zanimiva knjiga odkriva številne podrobnosti, kot pravi Zupančič: »Prikazano je, kakšne povezave so jih pripeljale v Pariz, kaj, kdaj in koliko časa so tam risali, s kom so se družili in seveda kako jih je ta izkušnja zaznamovala v arhitekturnih in urbanističnih delih pred drugo svetovno vojno in po njej, ko se je Jugoslavija v novih družbenih razmerah začela intenzivno modernizirati.«
Med vsemi jugoslovanskimi arhitekti, ki so pred drugo svetovno vojno delali v ateljeju na Rue de Sèvres 35, je bilo največ slovenskih, kar deset. Sedem študentov je bilo Plečnikovih: Miroslav Oražem, Milan Sever, Hrvoje Brnčić, Marjan Tepina, Jovan Krunić, Edvard Ravnikar in Marko Župančič. V ateljeju so bili od Slovencev še trije: Feri Novak, Janko Bleiweis in Fran Tavčar. Za poseben fenomen danes šteje, da je tako veliko slovenskih arhitektov delalo pri Le Corbusieru – to se razume kot eno izmed osnov za upravičeno samozavest slovenske arhitekture. Omenjeni študenti so po drugi svetovni vojni dobivali pomembne projekte in se uveljavili, za drugo pomembno dejstvo pa šteje, da so bili nekoliko drugačni od večine jugoslovanskih arhitektov, saj se niso zadovoljili s prvo narisano rešitvijo.
Neodvisni duh v Le Corbusierjevem ateljeju
Jože Plečnik je pritegoval ambiciozne domače študente arhitekture, k njemu so prihajali študenti iz drugih krajev kraljevine Jugoslavije. Vendar se je občudovanje njegovega dela mešalo z nelagodjem, saj je s svojim pristopom do preteklosti dušil tiste, ki so bili neodvisnega duha. V knjigi so podrobno predstavljeni arhitekti, ki so prvega mojstra zamenjali z drugim. Zupančič zapiše: »Nazori profesorja Jožeta Plečnika, ki se je po pionirski modernistični fazi iz dunajskega obdobja vse bolj odmikal od prevladujočega trenda funkcionalizma ter se navduševal nad klasičnimi prvinami in principi arhitekture, so bili temeljni razlog za to, da se je na izpopolnjevanje v Le Corbusierov atelje odpravilo toliko njegovih študentov.«
Avtor izpostavi razliko med slovenskimi arhitekti in tistimi iz drugih delov Jugoslavije, pri čemer je osnova za razliko prav Plečnikov nazor. »Plečnikovi študenti so se od drugih jugoslovanskih arhitektov, ki so delali v pariškem ateljeju, nekoliko razlikovali, saj so funkcionalistične ideje takoj navdušeno sprejeli, jih v nadaljevanju z razmislekom povzemali ter se od njih tudi kmalu odvrnili.«
Sredi petdesetih let, ko je bil Plečnikov vpliv omejen na reprezentančne projekte, cerkvene naloge in izvedbo spomenikov NOB, so se omenjeni naši arhitekti od Le Corbusierovih idej odvrnili, pri čemer je zelo izstopal Ravnikar. Njegov opus je med jugoslovanskimi arhitekti najkakovostnejši, najbolj prepoznaven, sintetičen in razvojno naravnan. Kot tak je poudarjen tudi na aktualni razstavi povojne jugoslovanske arhitekture H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji, 1948–1980 v slovitem newyorškem Muzeju sodobne umetnosti. Razstava dokaj enakovredno prikazuje arhitekturne razmere v republikah Jugoslavije, medtem ko knjiga Boga Zupančiča, ki je omenjena v katalogu razstave, pokaže bistveno več dejanskih razlik in razloge za naprednejše stanje slovenske arhitekture v Jugoslaviji.
