Madžarski animirani film je bil vedno znan po svoji raznolikosti, in to ne le v primerjavi z drugimi področji madžarskega filma, temveč tudi v okviru srednje ali vzhodne Evrope. To, da je pri nas toliko različnih umetnikov s samosvojimi idejami in glasovi, je bil vedno naš adut. Ne vem veliko o zgodovini animiranega filma na Danskem, vem pa, da je danes na Danskem na splošno v filmu in umetnosti lažje biti ženska, še posebno mlada ženska, kot na Madžarskem. Več možnosti imaš za finančno podporo. Torej sem tam rada in tam delam predvsem zaradi egalitarnosti. Prijetno skupnost sem spoznala, podpirajo me, na splošno je dobro vzdušje.
V čem je težava na Madžarskem?Na Madžarskem o financiranju vselej odločajo ljudje iste starostne skupine in enakega spola – starejši moški. Komisija je v tem smislu vedno enaka. Za kratke filme lahko denar pridobiš le iz enega sklada, in če ta – vedno ista – komisija odloči, da ga ne boš dobil, si v kaši. Mislim, da ne zahtevam veliko, če bi rada, da kdaj v komisiji sodeluje tudi kdo mlajši in kakšna ženska. Ker denar vedno dobijo eni in isti ljudje, je težko. Mlade ustvarjalce in še posebno ustvarjalke doma znova in znova zavračajo, čeprav so v tujini uspešni.
Se je to dodatno spremenilo v času vlade Viktorja Orbána?Mislim, da je bilo vedno tako. Na Madžarskem je pač drugače biti ženska kot moški, že v smislu vsakdanje interakcije. Ne jemljejo me resno, kot drugje, včasih prihaja do čudnih šal in koketiranja. Zanje sem mlado dekle, otrok, ne pa režiserka in odrasla oseba. To je zelo nadležno, težko je tako delati. Kar pa zadeva vaše vprašanje, verjetno gre bolj za to, da je to kultura, v kateri politiki, kot je Orban, res zlahka uspejo. Kar zadeva njegovo kulturno politiko, mislim, da vpliv njegove vlade bolj občutijo celovečerni filmi. Tam je veliko več denarja, veliko vidnejši so. Zato se na poti do financiranja pogosto znajdejo pred političnimi omejitvami.
Je torej lažje snemati kritične animirane filme, ker jih nihče ne jemlje resno, saj na animirane filme še danes veliko ljudi gleda kot na »risanke«, namenjene otrokom?Da, mislim, da še posebno kratke filme, tudi igrane, veliko manj nadzirajo, saj ne dobivajo toliko denarja, ne prihajajo v redno distribucijo, ampak so morda objavljeni na youtubu. Po drugi strani pa so veliki spori nastajali pri televizijskih serijah, ki jih gleda veliko več ljudi. Dejstvo je, da si kritičnosti današnjega stanja na Madžarskem ne moreš privoščiti, če takšno serijo financira madžarska nacionalna televizija. Pogosto so serijo celo financirali, potem pa je niso prikazali, ker končni izdelek ni zadostoval političnim merilom. To je velik problem.
V 20. stoletju so madžarski animatorji državo pogosto zapuščali zaradi političnih razlogov. Se pri današnji mladi generaciji ustvarjalcev dogaja podobno?No, jaz še vedno živim v Budimpešti, čeprav veliko časa preživim na Danskem. Madžarske res ne bi rada zapustila, rada bi tam delala, rada bi bila del madžarske filmske kulture. Ne morem pa čakati več let, da bom lahko sploh posnela film. Ne morem ostati na Madžarskem samo zato, da ostanem tam. Moj glavni cilj je, da lahko snemam filme – če ne gre z madžarskim, pa s kakšnim drugim denarjem. Šla bom torej tja, kjer bo to mogoče. Še bom poskusila na Madžarskem, toda hkrati se mi zdi prav, da sem tudi kritična.
Pa si na Madžarskem ustvarjalci lahko privoščite biti kritični?Tako kot govorim z vami, na Madžarskem za časopis ne bi govorila nikoli, četudi si zdaj, ko sem kar uspešna, upam malo več kot prej. Takšne razprave po navadi ostajajo v prijateljskih krogih, v javnost pa pridejo zelo redko. Če bi o tem govorila javno, vem, da to ne bi ostalo brez posledic. Morda se sliši, kot da pretiravam – marsikaj sicer lahko rečeš, vendar še zdaleč ne vsega. Poznam ljudi, ki so se oglasili, pa zdaj ne dobijo več sredstev za snemanje. Kaj ti v takšnem položaju kot filmskemu ustvarjalcu sploh še preostane? Lahko se samo izseliš.
Prepad med starejšo in mlajšo generacijo je prevelik, preveč antagonističen. Med seboj bi si morali pomagati in sodelovati, ne pa da poskušajo drug drugega onemogočiti. Ko sem študirala, je bila med profesorji in študenti vzpostavljena jasna hierarhija: oni so mojstri, mi pa ponižni vajenci. Tudi ko končamo študij, se ne moremo primerjati z njimi, nikoli ne bomo enaki. Ko sem zaradi delavnice Animacija brez meja obiskala šolo v Kaliforniji, sem videla, da ni treba, da je tako. Mentorji so bili svojim varovancem naklonjeni, spodbujali so jih in jim pomagali. Na Madžarskem boš kot mlad umetnik vedno nekakšen izmeček, neresnež, zajebant.
Zakaj mislite, da je tako?Gotovo je k temu pripomogla tranzicija. Prejšnji sistem se je porušil, novi se ni zares vzpostavil. Mlada generacija je veliko bolj iznajdljiva kot starejša, lažje se spoprijema z novimi okoliščinami. Veliko bolj so povezani mednarodno, obvladajo nove tehnologije, medtem ko je za kakšnega od starejših ustvarjalcev sporen vsak filmski format, novejši od 4:3… Mislim, da so zagrenjeni in da se v resnici zelo bojijo sprememb.
