Kritika predstave Ljudje: Splošnost in nemoč zasebnega
Igra ameriškega dramatika Stephena Karama podobo sodobnega sveta (ameriškega) srednjega razreda vzpostavlja iz situacije družinskega srečanja na zahvalni dan. Razlogov za zahvale je vse manj, družina očitno drsi proti nižjemu sloju in predstave o prihodnosti polzijo iz območja realnih možnosti v popolno dezorientirano zaskrbljenost, tako pri mlajši generaciji (karierna brezperspektivnost odraslih hčera; ena z »začasnim« kelnarjenjem odplačuje študentski dolg, drugo so odpustili zaradi odsotnosti ob kronični bolezni) kot starejši (pričakovano varnost upokojenskih dni prekine očetova izguba službe po 28 letih, delodajalec zasebnik zanj ni plačeval pokojninskih prispevkov, skrb za dementno mamo).
Predstava utrjuje tendenco sodobne neoliberalne politike, ki ekonomski neuspeh, tudi če je posledica strukturnih zagat, pretvori v stvar individualne nesposobnosti in krivde. (Foto: Peter Uhan)
Karam družbene razmere vpisuje v položaj neke družine, a jih ne naslavlja s kritičnim pogledom, temveč z njimi predvsem uokviri zgodbo družinskih in še bolj individ...