Ob uradnih cerkvenih sporočilih se pogosto spomnim na sporočila centralnega komiteja ZKJ – v osemdesetih so nas navdihovala za vsakovrstne »blesave« interpretacije. Denimo, kot je nekoč rekel »matematik« iz naše klape: preštej, kolikokrat so omenili Tita, dodaj x-kratnik omemb notranjega sovražnika in deli s številom omemb zveze delovnega ljudstva. Dobiš število subvencioniranih opek v Mamulovi opatijski vili. Ti štosi so seveda imeli svojo racionalno podlago: sporočila tedanje oblasti je bilo treba nujno brati med vrsticami; kar je bilo v njih, je bilo bodrilno čtivo za delovno ljudstvo. Tudi izjave Slovenske škofovske konference (SŠK) berem na tak način. Ker je zabavno.
Prav ganljivo je, na primer, ko si v SŠK krčevito prizadevajo, da ne bi povedali preveč, koga pa briga, kaj mislijo slovenski škofje, in ne premalo, škofje so v...
