Skoraj natanko deset let je minilo ob tokratnem vrhu skupine dvajsetih velikih svetovnih gospodarskih sil G20, odkar je ta druščina dobila neformalno priznanje, da mimo nje ne gre več uravnavati globalnih gospodarskih tokov. Skupina je obstajala že od leta 1999, vendar se ni sestajala na ravni voditeljev držav vse do izbruha svetovne gospodarske krize leta 2008 in spremljajoče globalne panike, s katero je prišlo tudi sporočilo, da je potreben širši forum od zahodnokapitalistične skupine G7, v kateri denimo ni niti Kitajske kot drugega največjega svetovnega gospodarstva. Morda je šlo za iskrene namene, morda bolj za poskus globalnega porazdeljevanja krivde za gospodarsko-finančno katastrofo, skuhano v požrešnosti (investicijskih) bank zahoda, bonitetnih hiš in (ne)ukrepov tamkajšnjih politikov, v vsakem primeru pa je bil obrat precej učinkovit. Kaže se v naraščanju pozornosti do G20 in postopnem zatonu odmevnosti skupine G7 kot kluba, ki ga sestavlja vodilna četverica (kmalu trojica) članic vse bolj zmedene Evropske unije, ZDA kot njene vse bolj vprašljive partnerice ter Kanade in Japonske (vmes je bila G7 nekaj časa tudi G8, ko so iz političnih razlogov sprejeli Rusijo, pa jo potem iz teh istih, povezanih z Ukrajino, dali na hladno). Če odštejemo začetna vrhunska srečanja v letih 2008 in 2009, je bilo letošnje srečanje skupine G20 v Argentini verjetno najbolj nazoren kazalnik tega obrata. Z G20 je prišlo dejansko priznanje opevane multipolarnosti, četudi iz napačnih razlogov.
G20 sicer ni nekakšna organizacija. V osnovi je skupina posvetovalne narave brez institucionalnega okvira, ki na svojem vrhu v sklepno deklaracijo napiše lepe želj...
