Maligne podnebne spremembe, ekonomske migracije in selitve ljudstev, neprestane vojne malodane povsod po svetu, osiromašenje ogromnega dela prebivalstva, ki se kaže v grozotah množičnega umiranja od lakote, mezdno delo in delavci na lizing kot najhujša oblika ponižanja človeškega dostojanstva – to so samo nekatere izmed posledic neupoštevanja osnovnih postulatov trajnostnega in družbeno odgovornega razvoja. Živimo v času, v katerem se borze takrat, ko na parlamentarnih ali predsedniških volitvah kake večje države zmaga fašist (na primer Jair Bolsonaro v Braziliji), razcvetijo. Današnji svetovni trendi zrcalijo udomačitev filozofskih postulatov Thomasa Hobbesa, ki je zgodovino sveta zreduciral na živalske nagone in v tem kontekstu izrekel misel »homo homini lupus est« – človek je človeku volk, ki na najboljši način slika pošast neoliberalne zavesti sodobnega sveta! Medtem pa je splošne odnose med ljudmi in državami opisal z znanim pregovorom »vojna vseh zoper vsakogar«. Toda, kot pravi Jean-Jacques Rousseau, vzrok moralnega zla ni človekova narava, ampak človeška družba: namreč šele po tem, ko je človek postal družbeno bitje, se je naravni človek odtujil od svojega bistva in postal tiran narave, samega sebe in svojih najbližjih. Skratka, družba in odnosi v njej so tisti dejanski kontekst, ki »vzgaja« gensko zgradbo, na kateri nastajajo vrednote, ki predstavljajo sprejete standarde, koncepcije, kriterije in prepričanja o zaželenih in hkrati družbeno sprejemljivih načinih obnašanja.
In kje smo danes? Človeško delo je v Evropi, kot zibelki humanizma in demokracije, tako razvrednoteno, da dobiva že suženjske dimenzije. »Vedno več teoretikov nas prepričuje, da se ne bliža samo skrajno izkoriščanje človeškega dela, ampak tudi njegova nerelevantnost. Tudi prekarnega, suženjskega dela ne bo nihče več potreboval, ker bo prišlo do splošne avtomatizacije.« (Irena Šumi: Zgodila se je slovenizacija sveta, Objektiv 17. 11. 2018) Nerelevantnost človeškega dela ni problem. Problem je v tem, da je emancipacija človeka od prisilnega dela utemeljena na razvoju znanosti, tem splošnem dobru človeškega rodu, katere plodove v neoliberalnem kapitalizmu pobirajo redki posamezniki. Gre za to, da so posledice industrijske proizvodnje podružbljene, torej vsi trpimo zaradi zastrupitve zraka, voda in zemljišč, redki posamezniki pa pobirajo profit. Posledica takega družbenega diskurza pelje v stanje, v katerem je vse večji razvoj medicine dostopen vse manjšemu številu ljudi. Torej se nam bliža čas, v katerem bo nastala družba brez človeka kot enote človeške skupnosti, ne glede na organizacijsko obliko.
»Dokler se Evropejci ne bomo začeli boriti za mezde kitajskih delavcev, ki jim v tovarnah pod okna napenjajo mreže, da ne delajo samomorov, bo človeško delo tudi v Evropi razvrednoteno: zavzema že suženjske proporce,« pravi Irena Šumi (Objektiv, 17. 11. 2018). Dario Fo, Nobelov nagrajenec za književnost, pa je rekel tako: »Živimo v času najbolj brutalne diktature vseh časov, v diktaturi denarja. Na sramotilni steber je treba postaviti in javno batinati predvsem banke in bankirje, potem menedžerje velikih mednarodnih korporacij, vse te sumljive tipe, ki so močnejši od držav in ki v svojih rokah držijo ter kontrolirajo vse: politike, medije, kulturo. (…) Izkoriščani smo in bolj bedni ter ponižani, kot so bili rimski sužnji. Oni so pri svojih gospodarjih vsaj imeli zagotovljeno stanovanje in hrano in si niso delali utvar, da so svobodni. Zato so se tudi uprli. Svet se je pretvoril v zlo čaršijo, ki terja, ubogljivost, povprečnost in kalupe. In mi mislimo, da smo svobodni! Katero primarno čustvo je pri ljudeh danes prevladujoče? Strah! Strah pred izgubo zaposlitve, strah pred boleznijo, revščino, vojno, migranti, Islamsko državo… Ulice so polne mrtvecev, ki hodijo: eni so preplašeni in so se zavlekli v mišje luknje in tam životarijo od danes do jutri, drugi so prepredeni in so se prilagodili: prodali so dušo hudiču, se ponižali, zvili hrbtenico, sprejeli neumnost in banalnost kot svoje ideale in popolnoma pozabili na človeško dostojanstvo in ponos.« (Pečat, št. 442/2016, 21. 10. 2016, str. 5)
Odgovornost politikov, kot nosilcev delegirane ljudske volje, mora biti vzrok in posledica dejanske svobode. Zgodovina človeštva uči, da so bile vse vojne in druge nesreče predvsem posledica boja za osvajanje svobode, ki pa žal nikoli ni bila posledica odgovornosti, temveč njenega preziranja. Upravičevanje prizadevanj za osvajanje svobode s strani enih, katerega posledica je bila vedno nesvoboda za druge, se je praviloma utemeljevalo z argumenti moči. Seveda, čas je, da misleča družba z intelektualci v prvi vrsti postavi problem eksistencialne krize človeške vrste kot prvovrstno vprašanje o univerzalnem etosu. Žal so intelektualci popolnoma odpovedali pred močjo politikov, padli so na najbolj nečasten način, podlegli so denarju kot sodobni religiji. Odpovedala je globalizacija intelektualcev pri vprašanju trajnostnega razvoja.
Politika ni samo že zdavnaj prenehala biti misija in strast, temveč ji je v kratkem času uspelo uničiti in razvrednotiti vse, kar je bilo ustvarjeno skozi stoletja, je rekel Dario Fo. »Uničila je upanje, uničila je zaupanje, uničila je vrednost pravnosti, vrednosti skupnosti, pravico; ukradla je ljudem življenja in nasmeh z obraza. Politiki več nobenemu ne polagajo računov. Pravzaprav polagajo račune svojim naročevalcem. Ne obstaja več nikakršna (elementarna) morala, kaj šele obveznost in odgovornost do skupnosti. Politika je postala ekskluzivno delovno mesto, z bajnim plačilom za nikakršno delo, da privilegijev, ki jih prinaša politična funkcija, niti ne štejemo.« (Pečat, št. 442/2016, 21. 10. 2016, str. 5) Povrhu tega politiki politično, pravno oziroma kazensko in odškodninsko nimajo nobene odgovornosti. Vsaj pri nas v Sloveniji je tako. Zato so dobro nagrajeni od davkoplačevalcev, tudi takrat ko jim je izrečena nezaupnica. Zato ne čudi ta brezobziren boj posameznikov, da se na vse načine dokopljejo politike in vladanja nad drugimi ljudmi.
Imeti moč nad drugimi oziroma vladati brez odgovornosti za svoje (ne)početje je najbolj nečasten status. Poglejmo to krčevito oklepanje županskih položajev, to neetično manipuliranje, da se pride v občinske svete. Ali ni politika javni posel in pravica vseh, da vladajo in da so vladani? Ali to ne pomeni, da participacija v vladanju prek uveljavljanja aktivne in pasivne volilne pravice na nacionalni in lokalni ravni ne pripada vsem volilcem? Tudi ta vidik odnosa do oblasti in vladanja je še kako vprašanje vrednot ter trajnostnega in družbeno odgovornega razvoja. Predvsem zato, da čim več ljudi prevzame odgovornost za odločitve ne o sedanjosti, temveč o prihodnosti bodočih rodov. Ali potrebujemo boljši razlog, da se zamislimo sami nad sabo? Skratka, politična teorija bo morala zapustiti tradicionalen dualizem kategorij moči in interesa ter sprejeti aksiomatični pomen trajnostnega razvoja v novo sveto trojstvo kategorij politike. Pomembno je vedeti, da je družbena odgovornost (katere nosilci so predvsem politiki) temelj uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja. Razum v politiki je conditio sine qua non trajnostnega razvoja, pa če nam je to všeč ali ne. Quod dixi, dixi.
BOŽIDAR VELJKOVIĆ