Ustavila se bom pri ustavnem sodišču. Pomislite: ustavni sodnik opravlja eno najbolj odgovornih funkcij v pravosodju, ki traja dolgih devet let, kandidat pa mora zanjo izpolnjevati samo tri pogoje: biti mora državljan Slovenije, pravni strokovnjak (ali »pravni strokovnjak«?) in star najmanj 40 let. Včasih je najteže izpolniti zadnji pogoj. Se še spomnite, kako je Pahor čakal, da je Jaklič dosegel to starostno mejo? Zakaj 40 let? Si človek do takrat nabere dovolj znanja in izkušenj? Tudi modrosti? Kaj pa značajske, osebnostne poteze? Te očitno za taka delovna mesta niso pomembne. Pa so. Še kako. Se motim? Naj navedem hipotetični primer. Predstavljajte si, kakšno je delo z nekom, ki je, na primer: aroganten, vzvišen nad sodelavci in podrejenimi; z njimi ne sodeluje, ampak jih želi nadvladati; je brezobziren in tekmovalen; goji pretirana občutja lastne vrednosti; za dosego ciljev pa izkorišča druge, s katerimi manipulira (politične stranke, javnost, sodelavce…). Če je ranjena njegova samopodoba, reagira čustveno, celo agresivno, za vse krivi druge in postane maščevalen. (Vas to na kaj spomni?)
Menda tudi ni sporna političnoideološka usmerjenost kandidatov za ustavne sodnike. Po mnenju nekaterih je celo zaželena, če je le ustavno sodišče pri tem »uravnoteženo«. Seveda to pomeni, da bi morali imeti sodo število (8) sodnikov. Sama mislim, da nam o taki »uravnoteženosti« sploh ne bi bilo treba govoriti, če bi sodniki razsojali samo strokovno in bi hkrati znali dobro nadzorovati omenjena nazorska stališča. Kolikokrat pa njihovo odločanje v praksi poteka obratno, da jih ne vodi stroka, ampak so stališča v prvem planu? Da pogled ter razmislek usmerijo skozi svojo političnoideološko skrivljeno prizmo in šele potem iščejo »kvazistrokovne« argumente v podporo svojega (ločenega?) mnenja. Sprašujem zato, ker je zaupanje v sodišča, tudi v ustavno, že precej omajano zaradi preteklih izkušenj. Se motim? Lahko sploh podvomimo o presoji ustavnih sodnikov?
Drugo poglavje je sam način imenovanja. Prava farsa. Predsednik države kupčka s političnimi strankami vsaj za 46 glasov. Nekateri kimajo, da je to demokratično, saj odločamo državljani prek svojih izvoljenih predstavnikov. Ne se »hecat«. Nimamo odločilne besede niti o tem, kdo pride v parlament, še manj, kdo postane predsednik vlade z ekipo, kaj šele o ustavnih sodnikih. Kako pa se odločajo poslanci? Po strokovnih kriterijih gotovo ne, ker, kljub »omnipotentnosti« nekaterih, tega znanja nimajo. Po čem pa potlej? Po političnoideoloških, kajpak: kdo je naš? Kdo bo razsodil tako, da bo zadovoljil naše potrebe? Kdo bo reševal naše elite? Tudi politične. Poslanske skupine tudi velikokrat samo izpolnijo »ukaze« svojih strankarskih prvakov. Že vedo, zakaj. Se motim? Se bo kdo že enkrat lotil potrebnih sprememb in bo bolj vključil stroko?
Kam smo prišli. Odločbe ustavnega sodišča prvih let po osamosvojitvi in sedanje so po vsebini čisto različne. Je ustavno sodišče izgubilo pravo smer? Kje sta socialna država in socialna pravičnost? Ali ustava res dopušča, da toliko ljudi živi v revščini? Koliko vlog ogroženih ljudi, ljudi »z roba«, je US v zadnjih letih zavrnilo kot neutemeljene, elite pa je obravnavalo urgentno? So njihove človekove pravice res več vredne? To so vprašanja, ki me že dalj časa glodajo.
Kot veste, so se za mesto novega ustavnega sodnika najprej potegovali trije: Andraž Teršek, Saša Sever in Boštjan Pintar. Situacija pa se je med samim postopkom imenovanja spreminjala. (Tudi) Andraž Teršek je umaknil svojo kandidaturo zaradi spoznanja, da ne bo dobil 46 glasov. Zakon o ustavnem sodišču določa, da lahko predsednik republike izbere kandidata izmed prijavljenih, lahko pa predlaga druge. Takoj so, pričakovano, pohitele politične stranke in mu ponudile svoji kandidatki: SDS Verico Trstenjak, koalicija z Levico pa Katjo Šugman Stubbs. Saj že veste, zakaj. Moja izbira pa bi bil (bila) samo tisti, ki ima jasen pozitivni odnos do ustavnih kategorij, kot so socialna država, javno šolstvo in zdravstvo, delavske pravice.
Polona Jamnik, Bled